Post on 02-Feb-2017
Univerza v Ljubljani
Pravna fakulteta
Katedra za mednarodno pravo
Diplomska naloga
SVETOVALNO MNENJE MEDDRŢAVNEGA SODIŠČA V
HAAGU O ENOSTRANSKI RAZGLASITVI NEODVISNOSTI
KOSOVA
Ana Kastelec
Mentorica:
as. dr. Vasilka Sancin
Ljubljana, marec 2011
I
POVZETEK
Svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o enostranski razglasitvi neodvisnosti
Kosova
Ana Kastelec
Mentorica: as. dr. Vasilka Sancin
Meddrţavno sodišče v Haagu je dne 22. julija 2010, na prošnjo Generalne skupščine OZN,
izdalo svetovalno mnenje z naslovom »Skladnost enostranske deklaracije neodvisnosti
Kosova z mednarodnim pravom«, v katerem je ugotovilo, da deklaracija neodvisnosti
Kosova, sprejeta 17. februarja 2008, ni kršila mednarodnega prava.
Vsebina svetovalnega mnenja je povzročila znatne odmeve v strokovni javnosti. Sodišču je
bilo očitano, da je v večih pogledih spremenilo zastavljeno vprašanje: najprej s tem, ko je
ugotovilo, da avtorji deklaracije neodvisnosti niso delovali kot začasne institucije samouprave
Kosova; nadalje s tem, ko je odločilo, da mora presojati le samo deklaracijo neodvisnosti
Kosova, ne pa tudi njenih učinkov; in nenazadnje s tem, ko je odločilo, da mora za ugotovitev
tega, ali je bila deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom, ugotoviti zgolj, ali
je deklaracija nasprotovala mednarodnemu pravu.
Določitev vsebine vprašanja s strani Sodišča je bila pomembna za osrednji del njegove
odločitve oz. njegov zaključek, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila niti splošnega
mednarodnega prava, niti resolucije Varnostnega sveta OZN 1244 (1999), niti ustavnega
okvirja, vzpostavljenega pod okriljem reţima UNMIK. Pri tem Sodišče ni podrobneje
analiziralo trenutnega stanja v mednarodnem pravu glede pravice narodov do samoodločbe,
kljub temu, da je svoje mnenje glede tega podalo veliko drţav, ki so sodelovale v postopku.
Ta del mnenja je bil močno kritiziran, saj naj bi se Sodišče s tem izognilo pravemu vprašanju
Generalne skupščine OZN, tj. ali je imelo Kosovo pravico do enostranske odcepitve od Srbije.
Prav tako pa se mnogi niso strinjali z njegovo razlago resolucije VS 1244 (1999) in
ugotovitvijo, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila resolucije.
Za učinkovito obravnavo omenjenih vprašanj je v nalogi analizirano stanje v mednarodnem
pravu glede pravice do samoodločbe in natančneje razčlenjena vsebina resolucije VS 1244
(1999). Na ta način so ugotovljene dejanske posledice izbranega pristopa Sodišča k razlagi
vprašanja Generalne skupščine OZN, hkrati pa je naslovljeno tudi vprašanje, ali bi bilo morda
II
bolje, da bi Sodišče v trenutnem primeru doseglo drugačne sklepe glede relevantnih pravnih
vprašanj.
Ključne besede: Svetovalno mnenje Meddrţavnega sodišča, deklaracija neodvisnosti
Kosova, resolucija Varnostnega sveta OZN 1244 (1999), pravica naroda do samoodločbe,
ozemeljska celovitost drţav.
III
ABSTRACT
Advisory Opinion of the International Court of Justice Regarding the Unilateral
Declaration of Independence of Kosovo
Ana Kastelec
Mentor: as. dr. Vasilka Sancin
On 22 July 2010 the International Court of Justice, on the basis of the request of the UN
General Assembly, delivered an advisory opinion on »Accordance With International Law of
the Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo«, in which it held that the
declaration of independence of Kosovo adopted on 17 February 2008 did not violate
international law.
The content of the advisory opinion caused considerable responses within the professional
public. The Court has been criticized to have changed the question posed in many ways: first
by finding that the authors of the declaration of independence did not act in the capacity of the
provisional institutions of self-government of Kosovo; second by holding that it must assess
merely the declaration of independence of Kosovo and not its effects; and third by holding
that, in order to find if the declaration of independence was in accordance with international
law, it must find if the declaration violated international law.
The Court's determination of the content of the question was significant for the central part of
its decision and its conclusion that the declaration of independence of Kosovo violated neither
general international law, nor Security Council resolution 1244 (1999), or the Constitutional
Framework established under the auspices of UNMIK. In this regard the Court did not
analyze the current state in international law regarding the right of peoples to self-
determination, even though a number of States participating in the proceedings expressed
their views in the matter. This part of the opinion was heavily criticized because the Court
was said to have avoided the real question of the General Assembly, namely if Kosovo had
the right to unilaterally seceede from Serbia. A number of opinions expressed also oppose the
Court's interpretation of SC resolution 1244 (1999) and its conclusion that the declaration of
independence of Kosovo did not violate the resolution.
In order to effectively consider the said questions, this thesis analyzes the current state of
international law regarding the right of self-determination, as well as looks in more detail into
IV
the content of SC resolution 1244 (1999). This way it also discovers the actual consequences
of the Court's approach towards the question of the General Assembly, and discusses if it
would perhaps be better for the Court to have reached different conclusions regarding the
relevant legal questions in the matter.
Key words: Advisory Opinion of the International Court of Justice, the declaration of
independence of Kosovo, SC resolution 1244 (1999), the right of peoples to self-
determination, territorial integrity of States.
V
SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV
DKPP Dunajska konvencija o pravu pogodb (Vienna Convention on the Law of
Treaties)
ECOSOC Ekonomski in socialni svet Zdruţenih narodov
EU Evropska Unija
GS OZN Generalna skupščina Organizacije zdruţenih narodov
ICJ Meddrţavno sodišče (International Court of Justice)
MKSJ Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY)
NATO Organizacija severnoatlantskega sporazuma (North Atlantic Treaty
Organization)
OZN Organizacija zdruţenih narodov
OVK Osvobodilna vojska Kosova
PCIJ Stalno meddrţavno sodišče (Permanent Court of International Justice)
SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija
UL OZN Ustanovna listina Organizacije zdruţenih narodov
UNMIK Misija Zdruţenih narodov za začasno upravo Kosova (United Nations
Interim Administration Mission in Kosovo)
VS OZN Varnostni svet Organizacije zdruţenih narodov
ZDA Zdruţene drţave Amerike
ZK Zdruţeno kraljestvo
ZRJ Zdruţena republika Jugoslavija
čl. člen
gl. glej
ibid. prav tam
npr. na primer
odst. odstavek
str. stran
št. številka
tj. to je
VI
KAZALO
1. UVOD .................................................................................................................................... 1
2. STRUKTURA SVETOVALNEGA MNENJA .................................................................. 4
3. OBSEG IN POMEN VPRAŠANJA .................................................................................... 6
3.1. Identiteta avtorjev deklaracije neodvisnosti ............................................................... 6
3.1.1. Mnenje Sodišča ........................................................................................................ 6
3.1.2. Analiza mnenja Sodišča ........................................................................................... 8
3.2. Ali naj Sodišče presoja, ali je deklaracija v skladu ali v nasprotju z mednarodnim
pravom? ............................................................................................................................... 12
3.2.1. Mnenje Sodišča ...................................................................................................... 12
3.2.2. Analiza mnenja Sodišča ......................................................................................... 13
3.3. Ali naj Sodišče res presoja le samo deklaracijo neodvisnosti, ali tudi njene učinke?
.............................................................................................................................................. 15
3.3.1. Mnenje Sodišča ...................................................................................................... 15
3.3.2. Mnenja drugih avtorjev .......................................................................................... 16
3.4. Zaključek glede preoblikovanja vprašanja ............................................................... 18
4. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA S SPLOŠNIM
MEDNARODNIM PRAVOM ............................................................................................... 19
4.1. Mnenje Sodišča ............................................................................................................ 19
4.2. Mnenja drugih avtorjev o stanju glede deklaracij neodvisnosti in pravice do
samoodločbe v splošnem mednarodnem pravu ............................................................... 21
4.2.1. Analiza ugotovitve Sodišča, da deklaracije neodvisnosti po mednarodnem pravu
niso prepovedane .............................................................................................................. 21
4.2.2. Skladnost deklaracij neodvisnosti, kot izraz pravice narodov do samoodločbe, z
mednarodnim pravom ...................................................................................................... 22
4.3. Vprašanje, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu s splošnim
mednarodnim pravom ....................................................................................................... 27
4.3.1. Ali so prebivalci Kosova poseben narod? .............................................................. 28
4.3.2. Je prišlo do dolgotrajnega in intenzivnega kršenja človekovih pravic? ................. 29
4.3.3. Je bila odcepitev skrajno sredstvo? ........................................................................ 31
4.3.4. Je bil Kosovo primer sui generis? .......................................................................... 33
5. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA Z RESOLUCIJO
VARNOSTNEGA SVETA OZN 1244 (1999) ...................................................................... 35
5.1. Mnenje Sodišča ............................................................................................................ 35
VII
5.2. Analiza mnenja Sodišča .............................................................................................. 36
5.2.1. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ne vsebuje določb za določitev
končnega statusa Kosova ................................................................................................. 36
5.2.1.1. Resolucija 1244 potrjuje ozemeljsko celovitost Srbije in predvideva povečanje
avtonomije Kosova znotraj Srbije ................................................................................ 37
5.2.1.2. Izraz »končna rešitev« in dejstvo, da bi končni status Kosova moral potrditi
Varnostni svet OZN ...................................................................................................... 39
5.2.2. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ni bila zavezujoča za avtorje
deklaracije neodvisnosti ................................................................................................... 40
5.3. Zaključek ...................................................................................................................... 42
6. SKLEP ................................................................................................................................. 44
7. LITERATURA ................................................................................................................... 48
7.1. Monografske publikacije ............................................................................................ 48
7.2. Periodika ...................................................................................................................... 49
7.3. Odločitve mednarodnih in nacionalnih sodišč in tribunalov .................................. 52
7.3.1. Meddrţavno sodišče ............................................................................................... 52
7.3.2. Stalno meddrţavno sodišče .................................................................................... 53
7.3.3. Druga sodišča in tribunali ...................................................................................... 53
7.4. Dokumenti in publikacije OZN in EU ....................................................................... 53
7.5. Mednarodne pogodbe ................................................................................................. 57
7.6. Spletne strani ............................................................................................................... 58
7.7. Drugo ............................................................................................................................ 58
VIII
Trenutno svetovalno mnenje bo sprožalo veliko razprav v letih, ki prihajajo; ne zaradi tega,
kar je povedalo, ampak zaradi tistega, kar je diplomatsko zamolčalo.
Björn Arp, The ICJ Advisory Opinion on the Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of
Independence in respect of Kosovo and the International Protection of Minorities, German Law Journal, 1.
julij/1. avgust, 2010, str. 847.
1
1. UVOD
Meddrţavno sodišče v Haagu (v nadaljevanju »Sodišče«) je dne 22. julija 2010 izdalo
svetovalno mnenje z naslovom »Skladnost enostranske deklaracije neodvisnosti Kosova z
mednarodnim pravom«1 (v nadaljevanju »svetovalno mnenje«), v katerem je na vprašanje
Generalne Skupščine OZN (v nadaljevanju »GS«),2 ki se je glasilo »Ali je enostranska
deklaracija neodvisnosti s strani začasnih institucij samouprave3 Kosova v skladu z
mednarodnim pravom?«, odgovorilo, da »deklaracija neodvisnosti Kosova, sprejeta 17.
februarja 2008, ni kršila mednarodnega prava«.4
Gre za prvo svetovalno mnenje, kjer so v postopku, tako v pisni kot v ustni fazi, sodelovale
vse stalne članice Varnostnega sveta OZN (v nadaljevanju »VS«).5 Ţe pred odločitvijo
Sodišča je bilo zaznati izjemno zanimanje svetovne javnosti in zavedanje moţne
daljnoseţnosti odgovora.6 Če bi Sodišče ugotovilo, da je bila deklaracija neodvisnosti
Kosova v skladu z mednarodnim pravom, bi to lahko pomenilo nevaren precedens za ostala
odcepitvena gibanja po svetu. Po drugi strani pa je bilo veliko ugibanj, na kakšen način bi
Sodišče lahko argumentiralo to, da deklaracija ni kršila mednarodnega prava, in ali bo morda
v tem primeru raje izkoristilo svojo pravico do diskrecije pri izdaji svetovalnih mnenj in se
izognilo odločanju. Končna odločitev Sodišča je povzročila veliko nezadovoljstva, tako na
strani drţav kot strokovne javnosti, kar potrjuje tudi visoko število ločenih mnenj sodnikov.7
1 ICJ, Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo,
Advisory Opinion (2010), General list No. 141, dostopno na: http://www.icj-cij.org/docket/files/141/15987.pdf. 2 Vprašanje je bilo postavljeno z resolucijo GS OZN 63/3, sprejeto 8. oktobra 2008.
3 »Provisional institutions of self-government«.
4 ICJ, Kosovo Advisory Opinion, tretja točka 123. odst.
5 Yee, S., Notes on the International Court of Justice (Part 4): The Kosovo Advisory Opinion, Chinese Journal of
International Law, 2010, str. 763. 6 Hilpold, P.: The ICJ Advisory Opinion on Kosovo: different perspectives of a delicate question, 03.01.2011,
dostopno na SSRN: http://ssrn.com/abstract=1734443, str. 1; Yee, str. 764; International Court of Justice
Concludes that Kosovo's Unilateral Declaration of Independence Did Not Violate International Law, 124
Harvard Law Review 1098, februar 2001, str. 1098 in 1104. Glej tudi mnenje Burrija: »Tveganja so bila velika.
V igri ni bilo nič manj kot sama podlaga mednarodnega reda. Odgovor Sodišča bi bodisi sprejel moderno vizijo
mednarodnega pravnega reda, temelječo na človekovih pravicah, bodisi potrdil tradicionalno, drţavno-
orientirano, razumevanje prava.« (Burri, T.: The Kosovo Opinion and Secession: The Sounds of Silence and
Missing Links, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust, 2010, str. 882). 7 Ibid., str. 889; Jamar, H., Vigness, M. K.: Applying Kosovo: Looking to Russia, China, Spain and Beyond after
the International Court of Justice Opinion on Unilateral Declarations of Independence; German Law Journal, 1.
julij/ 1. avgust, 2010, str. 913-914. Ločena mnenja je podalo kar devet sodnikov: Abdul G. Koroma, Mohamed
Bennouna, Leonid Skotikov, Sir Kenneth Keith, Bernardo Sepúlveda Amor, Antonio Augusto Cancado-
Trindade, Adulqawi Yusuf, Bruno Simma in podpredsednik sodišča Peter Tomka.
2
Ta diplomska naloga analizira le določene dele svetovalnega mnenja. Gre za vprašanja, ki so
bila močno problematizirana v strokovni literaturi, in ki pod vprašaj postavljajo tako temeljno
naravo in vlogo Sodišča, kot tudi področja, ki do danes ostajajo nerazrešena v mednarodnem
pravu.8
Najprej si bomo pogledali, kako je Sodišče razlagalo postavljeno vprašanje. Zdi se, da je bilo
namreč prav to ključno za sam izid postopka. Mnogi so mu očitali, da je prekomerno
spremenilo obseg in pomen vprašanja GS, pri čemer so najpomembnejši naslednji vidiki:
določitev identitete avtorjev deklaracije; odločitev, da mora Sodišče presojati le golo
deklaracijo neodvisnosti Kosova in ne njenih učinkov (tj. ali je imelo Kosovo pravico do
samoodločbe oz. odcepitve od Srbije in ali je Kosovo postalo drţava), ter odločitev, da mora
za ugotovitev tega, ali je bila deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom,
ugotoviti, ali je deklaracija nasprotovala mednarodnemu pravu.
Nato pa bomo prešli v analizo osrednjega dela svetovalnega mnenja oz. samega odgovora
Sodišča, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila niti splošnega mednarodnega prava niti
resolucije VS 1244 (1999) (v nadaljevanju »resolucija 1244«) kot lex specialis. Glede
skladnosti deklaracije neodvisnosti s splošnim mednarodnim pravom so bile pogoste kritike,
da bi Sodišče moralo bolj podrobno obravnavati trenutno stanje v mednarodnem pravu glede
pravice narodov do samoodločbe in znotraj tega tudi do odcepitve, ter na koncu odgovoriti na
to, ali je imelo Kosovo v tem primeru pravico do odcepitve od Srbije. Svoja stališča glede
tega so obširno razloţile tudi mnoge drţave, ki so sodelovale v pisni in/ali ustni fazi postopka.
Zato so v tej diplomski nalogi predstavljeni temeljni mednarodnopravni pogledi na pravico do
samoodločbe in uporaba te pravice na primeru Kosova. Obravnavana je tudi razlaga resolucije
1244 s strani Sodišča in njegova ugotovitev, da resolucija ni vsebovala določb za določitev
končnega statusa Kosova in, da v vsakem primeru ni bila zavezujoča za avtorje deklaracije,
ampak le za nekatere druge akterje.
Pojavili so se tudi očitki, da je Sodišče v tem svetovalnem mnenju delovalo kot politični
organ in, da bi bilo za ohranitev njegove integritete bolje, da bi zavrnilo odločanje v zadevi. V
8 Tako se zaradi omejenosti prostora npr. ne bom podrobneje ukvarjala z vprašanji, ali je Sodišče v tem primeru
imelo pristojnost za odločanje, ali bi moralo izkoristiti svojo pravico do diskrecije in zavrniti odločanje, ali je
Kosovo izpolnilo vse pogoje za drţavo in, ali so priznanja drugih drţav upravičena. Prav tako pa ne bom
analizirala odločitve Sodišča, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila ustavnega okvirja za Kosovo,
ustvarjenega z UNMIK reţimom, saj je bilo temu vprašanju, v primerjavi s splošnim mednarodnim pravom in
resolucijo VS 1244 (1999), tako s strani Sodišča kot druge javnosti, posvečeno manj pozornosti.
3
zaključku bodo zato obravnavani moţni motivi za izbran pristop Sodišča in analizirani učinki
tega pristopa.
4
2. STRUKTURA SVETOVALNEGA MNENJA
Sodišče se, kot je to običajno pri vsakem svetovalnem mnenju, po predstavitvi postavljenega
vprašanja, najprej loti ugotavljanja, ali ima v danem primeru pristojnost za odločanje, in nato
še, ali obstajajo kakšni razlogi, zaradi katerih bi izkoristilo svojo pravico do diskrecije in
zavrnilo odločanje.9 Pri tem obravnava najbolj poglavitne argumente drţav in ugotovi, da so
vsi ugovori neutemeljeni.10
Nato se loti obravnavanja obsega in pomena vprašanja, v okviru
česar ugotovi, da je vprašanje jasno oblikovano, ozko in specifično in, da zato ni nobene
potrebe po tem, da ga preoblikuje.11
V nadaljevanju Sodišče opiše dejansko ozadje zadeve.12
Pri tem se omeji le na ozadje
sprejema resolucije 1244 in na sam reţim uprave OZN na Kosovu ter na dejanja, ki so
pripeljala do razglasitve neodvisnosti Kosova.
Nato se usmeri v meritorno odločanje glede odgovora na vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno,
pri čemer samo odločanje razdeli na tri dele: najprej pogleda, ali je bila deklaracija
neodvisnosti v skladu s splošnim mednarodnim pravom;13
nato, ali je bila v skladu z
resolucijo 1244 kot lex specialis, v okviru česar ugotavlja tudi samo identiteto avtorjev
9 ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 17.- 48. odstavek. Sodišče mora za meritorno odločanje najprej ugotoviti, ali so
izpolnjeni vsi pogoji za njegovo pristojnost, vsebovani v 96. členu UL OZN in prvem odstavku 65. člena Statuta
Sodišča: za mnenje mora zaprositi primerno pooblaščen organ (to so GS, VS ali drug organ OZN oz.
specializirana ustanova, ki jo GS za to pooblasti), mora iti za pravno vprašanje in, z izjemo vprašanj postavljenih
s strani GS in VS, mora iti za vprašanje znotraj kroga dejavnosti organa. Če so ti pogoji izpolnjeni, se Sodišče
loti še vprašanja diskrecije, ki izhaja ţe iz prvega odstavka 65. člena Statuta (»Sodišče lahko poda svetovalno
mnenje…«), in mu omogoča, da zavrne odgovor na zahtevo za svetovalno mnenje. Ta moţnost obstaja zaradi
zaščite integritete sodne funkcije Sodišča in njegove narave kot poglavitnega sodnega organa OZN (to je Sodišče
poudarilo npr. v svetovalnih mnenjih Application for Review of Judgement No. 273 of the United Nations
Administrative Tribunal, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1982, str. 334, in Legal Consequences of the
Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 2004 (I), str. 156-
157). Hkrati pa je Sodišče skozi prakso oblikovalo tudi stališče, da odgovor na svetovalno mnenje predstavlja
njegovo sodelovanje pri dejavnostih organizacije in načeloma ne sme biti zavrnjeno oz. lahko v to vodijo le
prisiljujoči razlogi (glej npr. Wall Advisory Opinion, str. 156; Interpretation of Peace Treaties with Bulgaria,
Hungary and Romania, First Phase, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1950, str. 71; Difference Relating to
Immunity from Legal Process of a Special Rapporteur of the Commission on Human Rights, Advisory Opinion,
I.C.J. Reports 1999 (I), str. 78-79). 10
Sodišče to obravnava v 24.- 27. odstavku. Primarni argumenti drţav proti pristojnosti so bili, da je GS s
predloţitvijo zahteve za svetovalno mnenje prekoračila svoje pristojnosti po 1. odstavku 12. člena UL OZN, saj
je bil takrat VS aktivno udeleţen v situaciji na Kosovu; nadalje, da vprašanje GS ni pravno vprašanje, ker
mednarodno pravo samega akta deklaracije neodvisnosti sploh ne ureja; in, da ima vprašanje politično vsebino.
Ugovori drţav glede diskrecije so obravnavani v 29.- 47. odstavku: Sodišče naj bi zavrnilo odločanje, ker naj bi
to mnenje koristilo predvsem Srbiji in ne GS; ker naj bi imelo škodljive politične posledice; ker za GS ne bo
uporabnega pomena; ter, ker ga je zahtevala GS in ne VS, ki je bil tudi najbolj aktiven organ OZN glede situacije
na Kosovem. 11
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 51. odst. 12
Ibid., 57.-77. odst. 13
Ibid., 79.-84. odst.
5
deklaracije neodvisnosti;14
in nazadnje še, ali je bila v skladu z ustavnim okvirjem,
ustvarjenim v okviru UNMIK.15
Na koncu Sodišče z desetimi glasovi proti štirim zaključi, da deklaracija neodvisnosti Kosova
ni kršila nobenega od uporabljivih pravil mednarodnega prava.16
14
Ibid., 85.-119. odst. 15
Ibid., 85.-93. in 120.-121. odst. 16
Ibid., 123(3).odst.
6
3. OBSEG IN POMEN VPRAŠANJA
Določitev obsega in pomena vprašanja s strani Sodišča17
je ključna za obravnavo njegovega
končnega odgovora. Gre namreč za kritično komponento, ki je določila izid svetovalnega
mnenja.18
Sodišče najprej pove, da je v preteklosti, iz utemeljenih razlogov, ţe odstopilo od jezika
vprašanja, in sicer v primerih, ko vprašanje ni bilo primerno oblikovano,19
ko je Sodišče na
podlagi preučenega ozadja prošnje določilo, da ta ne odraţa osrednjega pravnega vprašanja,20
in ko je bilo vprašanje nejasno ali nerazumljivo.21
Nato ugotovi, da je v trenutnem primeru
vprašanje jasno, ozko in specifično, zaradi česar ni nobenega potrebe po njegovem
preoblikovanju.22
Vseeno pa meni, da mora razjasniti nekatere vidike vprašanja. V skladu s tem bom razdelila
obravnavo pomena in obsega vprašanja v tri sklope: obravnava definicije avtorjev deklaracije
(3.1.), obravnava vprašanja, ali je treba presojati, ali je deklaracija v skladu ali v nasprotju z
mednarodnim pravom (3.2.), in obravnava vprašanja, ali se presoja res le sámo deklaracijo
neodvisnosti, ali tudi njene učike (3.3.).
3.1. Identiteta avtorjev deklaracije neodvisnosti
3.1.1. Mnenje Sodišča
Sodišče pravi, da je treba razjasniti identiteto avtorjev deklaracije, saj je od tega odvisen tudi
odgovor na vprašanje, ki mu je postavljeno. Nadaljuje, da bi bilo nezdruţljivo s pravilnim
izvajanjem njegove sodne funkcije, da bi zadevo obravnavalo kot ţe določeno s strani GS, ter
17
Ibid., 49-56. odst. 18
Muharremi, R.: A Note on the ICJ Advisory Opinion on Kosovo, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust
2010, str. 872; Hilpold, str. 29; Jusic, A., Gajin, D.: International Court of Justice on Kosovo's Declaration of
Independence: Analysis and Legal and Political Implications, 17.01.2011, dostopno na SSRN:
http://ssrn.com/abstract=1742250, str. 3. 19
PCIJ, Interpretation of the Greco-Turkish Agreement of 1 December 1926 (Final Protocol, Article IV),
Advisory Opinion (1928), Series B, No. 16. 20
ICJ, Interpretation of the Agreement of 25 March 1951 between the WHO and Egypt, Advisory Opinion,
(1980), str. 89. 21
ICJ, Application forReview of Judgement No. 273, Advisory Opinion, str. 348. 22
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 51. odst.
7
da GS ni ţelela omejiti svobode Sodišča, da to vprašanje določi samo.23
Zato mora ugotoviti,
ali so avtorji deklaracije res delovali v pristojnosti začasnih institucij samouprave Kosova (kot
je to zapisano v vprašanju GS), ali morda v kakšni drugi vlogi.24
Sodišče sicer potrdi, da sta se tako predsednik Skupščine kot tudi premier Kosova na seji 17.
februarja 2008 sklicevala na skupščino Kosova in ustavni okvir vzpostavljen z UNMIK
reţimom, vendar pravi, da je treba deklaracijo ocenjevati v širšem kontekstu in pri tem
posebej upoštevati dogodke, ki so vodili do njenega sprejema.25
Tako ugotavlja, da iz preambule deklaracije izhaja zavedanje njenih avtorjev, da so pogajanja
glede končnega statusa Kosova propadla. Posebej sta pomembna 10. in 11. preambularni
odstavek, ki pravita, da »ni bil moţen noben vzajemno sprejemljiv izid glede statusa« ter 13.
odstavek, ki določa, da so avtorji deklaracije neodvisnosti zavezani k razrešitvi statusa
Kosova in dajanju kosovskemu narodu jasnost glede njegove prihodnosti. Sodišče zaključi, da
iz tega besedila deklaracije izhaja, da avtorji deklaracije niti niso delovali niti niso imeli
namena delovati kot institucije začasne samouprave Kosova, ampak kot osebe, ki so delovale
skupaj kot predstavniki kosovskega naroda, zunaj okvirjev začasne uprave.26
V podkrepitev te argumentacije Sodišče opozori na dejstvo, da so se avtorji deklaracije z
razglasitvijo neodvisnosti Kosova sami lotili izpolnjevanja mednarodnih obveznosti Kosova
vzpostavljenih z UNMIK reţimom, kar je sicer naloga v izključni pristojnosti posebnega
predstavnika generalnega sekretarja OZN.27
Nadalje naj bi na ta zaključek kazalo tudi samo
besedilo deklaracije, saj v izvirnem albanskem besedilu deklaracije ni nobenega sklicevanja
na to, da je deklaracija delo skupščine Kosova, ampak se prvi odstavek začne z besedami
»Mi, demokratično izvoljeni voditelji našega ljudstva…«. Deklaracija neodvisnosti torej
uporablja prvo osebo mnoţine, medtem ko vsi akti skupščine Kosova (takrat, ko deluje kot
23
Sodšče pravi, da to izhaja iz tega, da se je na seji, na kateri je GS razpravljala o tem, kar je kasneje postalo
resolucija GS 63/3 (2008), točka dnevnega reda glasila le »Prošnja za svetovalno mnenje Meddrţavnega sodišča
o tem, ali je deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu z mednarodnim pravom«. Sodišče kot pomemben
dejavnik opredeljuje dejstvo, da v imenu te točke dnevnega reda ni bilo vključenih začasnih institucij
samouprave Kosova kot avtorjev deklaracije, ampak je bilo to vprašanje puščeno odprto ter, da je naslov te točke
dnevnega reda potem postal tudi naslov resolucije 63/3 (2008). Ibid., 52. in 53. odst. 24
Ibid., 52. odst. 25
Ibid., 104. odst. 26
Ibid.,105. odst. S tem so se v svojih izjavah v postopku pred Sodiščem strinjale tudi Avstrija, Estonija,
Nemčija, Luksemburg, Nizozemska in Norveška. 27
Ibid., 106. odst.
8
začasni organ samouprave) uporabljajo tretjo osebo ednine.28
Prav tako je v tem oziru
pomemben še sam postopek sprejema deklaracije,29
dejstvo, da posebni predstavnik
generalnega sekretarja ni razveljavil deklaracije neodvisnosti,30
ter poročilo generalnega
sekretarja VS.31
3.1.2. Analiza mnenja Sodišča
Veliko avtorjev meni, da je Sodišče s tem, ko je sámo določilo identiteto avtorjev deklaracije
neodvisnosti, preoblikovalo vprašanje GS. 32
Sodniki v ločenih mnenjih opozarjajo, da je GS zavzela stališče, da je deklaracijo
neodvisnosti sprejela skupščina Kosova kot začasen organ samouprave Kosova, in ne kot
organ delujoč v kakršnikoli drugi vlogi, ter da GS zato ni pričakovala oz. zahtevala od
Sodišča, da določi drugačno identiteto avtorjev deklaracije.33
Sodišče je tako preoblikovalo
vprašanje do take mere, da je prišlo do popolnoma novega vprašanja, ki pravzaprav ni skladno
z namenom GS.34
Koroma pravi, da je to precedens v praksi Sodišča, saj je le-to do sedaj
vedno preoblikovalo vprašanje le zaradi tega, da ga bolj pribliţa namenu organa, ki je
zahteval svetovalno mnenje.35
28
Ibid., 107. odst. 29
Ta se je namreč razlikoval od tistega, ki ga je uporabljala skupščina Kosova za sprejem zakonodaje. Ibid., 107.
odst. 30
Posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN je imel po ustavnem okvirju pristojnost nadzorovati in
razveljaviti akte začasnih institucij samouprave, kar je v preteklosti tudi storil, npr. ko so akti skupščine Kosova
presegli njene pristojnosti in so bili zato nezdruţljivi z ustavnim okvirjem. Sodišče meni, da molk posebnega
predstavnika v primeru deklaracije neodvisnosti kaţe na to, da le-te ni štel za akt začasnih institucij samouprave,
sprejete z namenom učinkovati znotraj pravnega reda, ki ga je bil posebni predstavnik pristojen nadzorovati.
Ibid., 108. odst. 31
Sodišče pravi, da čeprav je generalni sekretar OZN v svojem poročilu Varnostnemu svetu o UNMIK, z dne 28.
marca 2008, izrecno rekel, da je skupščina Kosova imela sejo, na kateri je sprejela deklaracijo neodvisnosti in
razglasila Kosovo za samostojno in suvereno drţavo (United Nations doc. S/2008/211, 3. odst.), je bilo to le
normalno periodično poročilo o aktivnostih UNMIK in ni bilo mišljeno kot pravna analiza deklaracije ali vloge,
v kateri so avtorji delovali. Ibid. 32
Tako v svojih ločenih mnenjih k temu svetovalnemu mnenju (v nadaljevanju »ločena mnenja«) menijo sodniki
Yusuf, v 2. odst., Sepulveda-Amor, v 32. odst., Koroma, v 3. odst., Tomka, v 10. odst., in Bennouna, v 34. odst.
O tem pišeta tudi Yee, str. 770 in Muharemmi, str. 873. 33
Ločena mnenja Koroma, 3. odst., Bennouna, 31. odst., Tomka, 19. odst., Yusuf, 21. odst. 34
Ločeni mnenji Koroma, 3. odst., Bennouna, 24. odst. Bennouna pravi, da je Sodišče v tem primeru popravilo
zastavljeno vprašanje v nasprotju z njegovim predmetom in ciljem, s čimer je postavilo precedens, ki »resno
ogroţa občutek sodne varnosti«. 35
Ločeno mnenje, Koroma, 3.odst.
9
Poleg tega naj bi bili argumenti Sodišča glede identitete avtorjev deklaracije zelo
neprepričljivi,36
saj temeljijo le na namenih, ki jih je Sodišče pripisalo avtorjem deklaracije,
neaktivnosti posebnega predstavnika generalnega sekretarja,37
sklepov izvedenih iz jezika
deklaracije38
in postopkovnih posebnosti pri sprejemanju deklaracije.39
Omenjene posebnosti
so stvar dejstev (matter of fact), če pa na njih gledamo kot stvar prava (matter of law), zelo
teţko pridemo do zaključka Sodišča.40
Izpostaviti velja še ločeno mnenje Tomke, ki meni, da je zaključek Sodišča, da avtorji
deklaracije niso bili organi začasnih institucij samouprave Kosova, le post hoc intelektualni
konstrukt.41
Tako Sodiče nakazuje, da nihče od relevantnih akterjev ni vedel kdo je sprejel
deklaracijo: Srbija, ko je predlagala vprašanje;42
druge drţave, ki so bile prisotne, ko je GS
sprejela resolucijo 63/3;43
generalni sekretar OZN in njegov posebni predstavnik;44
predsednik skupščine Kosova;45
in najbolj pomembno, premier Kosova, ko je predstavil
36
Ločena mnenja Bennouna, 29. odst., Tomka, 12. odst., Koroma 4. in 19. odst.; Hilpold, str. 33. 37
V ločenih mnenjih sodnika Tomka, v 12. odst., in Bennouna, v 55. in 56. odst., poudarjata, da VS zaradi
pomanjkanja strinjanja med stalnimi članicami ni mogel sprejeti odločitve glede Kosova, kar je imelo tudi
povratno delujoč učinek na generalnega sekretarja OZN, ki je zadolţen za implementacijo odločitev VS, in
njegovega posebnega predstavnika. Vendar zastoj v VS ne odveţe strank v sporu njihovih obveznosti. 38
Sodišče se zanaša predvsem na uporabo tretje osebe ednine v deklaraciji neodvisnosti, namesto prve osebe
mnoţine, ki se je sicer uporabljala v aktih skupščine Kosova. Glede poimenovanja točke dnevnega reda seje, na
kateri se je razpravljalo o sprejetju resolucije 63/3 (2008) pa Bennouna, v 29. odst., meni, da dejstvo, da
udeleţenci razprave pri sprejetju osnutka resolucije sploh niso razpravljali o identiteti avtorjev kaţe na to, da je
bilo vprašanje tako očitno za vse drţave članice OZN, da se ni o tem nikomur zdelo potrebno razpravljati. 39
Ločeno mnenje, Sepulveda-Amor, 24. odst. 40
Ločeni mnenji Sepulveda-Amor, 29. odst., Tomka, 12. odst. 41
Ločeno mnenje, Tomka, 12. odst. 42
Zunanji minister Srbije je 15. avgusta 2008 naslovil pismo na generalnega sekretarja OZN in prosil za
vključitev na dnevni red 63. seje dodatno točko naslovljeno »Request for an advisory opinion of the International
Court of Justice on whether the unilateral declaration of independence of Kosovo is in accordance with
international law«. Pojasnevalni memorandum, priloţen k temu pismu, se je začel z naslednjim odstavkom:
»Začasne institucije samouprave Kosova, province Republike Srbije pod upravo OZN, so 18. februarja 2008,
zasledujoč resolucijo VS 1244 (1999), enostransko razglasile neodvisnost.« (A/63/195). Poleg tega je tudi stalni
predstavnik ZK pri udeleţbi na 63. seji GS izjavil, da je »skupščina Kosova razglasila neodvisnost Kosova«
(A/63/PV.22, str. 3), podobne omembe pa je mogoče zaslediti tudi v izjavah ZDA in Francije. 43
Drţave članice OZN so imele pribliţno sedem tednov za preučitev srbske prošnje in pojasnevalnega
memoranduma. Nobena od ostalih 191 drţav ni dvomila v srbsko identifikacijo avtorjev kot »začasnih instuticij
samouprave Kosova« (gl. ločena mnenja, Tomka, 14. odst., Bennouna, 50. odst.). 44
Generalni sekretar OZN je VS, ko se je ta 18. februarja 2008 sestal zaradi razprave o situaciji na Kosovu,
naslovil z naslednjimi besedami: »Včeraj me je moj posebni predstavnik za Kosovo obvestil, da je skupščina
začasnih institucij samouprave Kosova imela sejo, med katero je sprejela deklaracijo neodvisnosti…«
(S/PV.5839, str. 2). Generalni sekretar je izraz skupščina začasnih institucij samouprave Kosova uporabil
ponovno v svojem prvem poročilu VS o UNMIK po sprejeti deklaraciji neodvisnosti Kosova (S/2008/211, str.1).
Tej izjavi tudi sodnik Bennouna v svojem ločenem mnenju, v 48. odst., pripisuje velik pomen. 45
Predsednik kosovske skupščine je na začetku seje povabil »premieja Kosova, g. Hashim Thacija, da utemelji
prošnjo za sklic posebne seje Skupščine«. Poleg tega je predsednik skupščine posebno sejo zaključil z
naslednjimi besedami: »Izjavljam, da so z vsemi glasovi »za« prisotnih članov, člani skupščine Kosova, danes,
17. februarja 2008, izrazili svojo voljo in voljo drţavljanov Kosova, za neodvisno, suvereno in demokratično
drţavo Kosovo.« (Glej Transcript of the Special Plenary Session of the Assembly of Kosovo on the Declaration
of Independence held on 17 February 2008, v: Written Contribution of the Republic of Kosovo, 17.04.2009,
10
besedilo deklaracije na posebni seji skupščine Kosova.46
Naj poudarim tudi, da je bila v tistem
obdobju edina institucija, ki jo je OZN priznavala kot predstavnika prebivalcev Kosova,
skupščina začasnih institucij samouprave Kosova.47
Še posebej dvomljiva je razlaga Sodišča glede subjektivnega namena avtorjev. Bennouna
glede tega poudarja, da tudi dejstvo, da avtorji ne bi ţeleli delovati znotraj okvira resolucije
1244, ne spremeni pravne narave akta, ki ga je sprejela skupščina, saj v pravu dejstvo, da je
institucija sprejela akt, ki presega njena pooblastila (ultra vires) ne pomeni, da se pravna vez
med njo in aktom pretrga.48
V takem primeru se šteje, da je institucija kršila pravni okvir, v
okviru katerega je bila pristojna delovati. Bennouna zaključuje, da je skupščina Kosova
presegla svoja pooblastila in posegla v pristojnosti posebnega predstavnika generalnega
sekretarja OZN.49
Koroma pa opozarja, da zanašanje Sodišča na subjektivni namen avtorjev
pripelje do »absurdnih« rezultatov, saj bi lahko vsaka skupina, ki bi se ţelela odcepiti od
drţave, obšla mednarodne norme, ki se nanašajo nanjo, s tem ko bi trdila, da se prepoznava
pod drugačnim imenom.50
Meni še, da bi Sodišče moralo prej kot to upoštevati namen drţav,
in še posebej VS, kot je bil izraţen v resoluciji 1244, ki potrjuje ozemeljsko celovitost
Srbije.51
S tem, da je zaključek Sodišča glede identitete avtorjev deklaracije neodvisnosti neprepričljiv,
soglaša tudi velik del strokovne javnosti.52
Kot izjemo (do neke mere) lahko izpostavim npr.
Annex 2, str. 238). Poleg tega pa so se člani skupščine sestali, kot je povedal premier, »v skladu z ustavnim
okvirjem Kosova«, kar, po mnenju Tomke, kaţe na to, da so ţeleli delovati v skladu s tem okvirjem in ne zunaj
njega (glej ločeno mnenje, Tomka, 19. odst.). 46
Premier je v svoji slovesni izjavi na seji skupščine rekel: »Danes sva predsednik Kosova in jaz, premier
Kosova, izrecno prosila predsednika skupščine, g. Krasniqija, da skliče posebno sejo z dvema točkama dnevnega
reda. To povabilo na posebno sejo je podano v skladu z ustavnim okvirjem Kosova, po katerem predstavljamo
dve točki na dnevnem redu: 1. Deklaracija neodvisnosti Kosova in 2. Predstavitev Kosovskih drţavnih
simbolov.« (Written contribution of the Republic of Kosovo, 17.04.2009, Annex 2: Extraordinary session of the
Assembly of Kosovo held on 17 February 2008, Transcript, str. 228). 47
Poleg tega je 02. oktobra 2008, pred sprejetjem resolucije GS 63/3 (2008), predstavnik ZK naslovil pismo z
vprašanji predsedniku GS, v katerem je nakazal, da bi bilo koristno vedeti, ali bi se Srbija rada osredotočila na
oţje vprašanje o pristojnostih začasnih institucij samouprave Kosova (A/63/461, 02.10.2008). Tako Srbija kot
GS sta podali odgovora, iz katerih gre sklepati, da gre res za akt začasnih institucij. Ločeno mnenje, Bennouna,
32. odst. 48
Ločeno mnenje, Bennouna, 44. odst. 49
Ločeni mnenji, Bennouna , 45. odst., Koroma, 14. odst.; Hilpold, str. 34. 50
Ločeno mnenje, Koroma, 5. odst. 51
Ločeno mnenje, Koroma, 8. odst. 52
Glej npr. Muharemmi str. 872; Yee str. 771; Bothe, M.: Kosovo-So What? The Holding of the International
Court of Justice Is Not the Last Word on Kosovo's Independence, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust, 2010,
str. 838; Cirkovic, E.: An Analysis of the ICJ Advisory Opinion on Kosovo’s Unilateral Declaration of
Independence, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust, 2010, str. 904; Ryngaert, C.: The ICJ's Advisory Opinion
11
mnenje Botheja, ki pravi, da je razlaga Sodišča sicer bolj ali manj prepričljiva, vendar pa, da
je iz vidika pravne logike zadostna osnova za to, da Sodišče zaključi, da avtorji deklaracije
niso kršili resolucije 1244. Kljub temu pa se sprašuje, kaj je v potem sploh bila osnova za
njihovo legitimnost oz. kaj je tisto, kar jih loči od »vsakega zborovanja na trgu«. 53
V tem oziru Yee opozarja, da je bilo postavljeno vprašanje z vidika identitete avtorjev
deklaracije nekoliko »nerodno« in pravzaprav zrelo za preoblikovanje s strani Sodišča.
Vendar meni, da je bila GS tudi v primeru, da je bilo vprašanje po preoblikovanju boljše kot
vprašanje, ki ga je zastavila sama, vseeno upravičena do odgovora na »ne tako dobro
vprašanje« oz. na vprašanje, ki temelji na domnevi, da so bili avtorji deklaracije res člani
skupščine Kosova.54
Razlago Sodišča še najbolj podpre D'Aspremont, ki poudarja, da načelo pripisljivosti
(attribution) v mednarodnem pravu določa, da za odgovornost mednarodnopravnega subjekta
za neko dejanje ne zadošča zgolj, da ga stori njegov organ. Ta organ mora tudi delovati v
uradni dolţnosti (in official capacity).55
D'Aspremont sicer ni prepričan, da je uporaba
namena avtorjev za določitev vloge v kateri so delovali najbolj prepričljiva. Vseeno pa meni,
da bi do zaključka, da avtorji deklaracije neodvisnosti res niso delovali v uradni dolţnosti
lahko prišli, saj podobno tudi npr. vojaški generali, ko storijo coup d'etat, ne delujejo kot
organ drţave, katere vlado ţelijo vreči z oblasti.56
Vendar bi v vsakem primeru Sodišče
moralo bolj poglobljeno razglabljati o tem vprašanju.57
on Kosovo's Declaration of Independence: A Missed opportunity?, Netherlands International Law Review, št.
03, december 2010, str. 486-487. 53
Bothe, str. 839. 54
Yee, str. 771. 55
D'Aspremont govori o pravilih za pripisljivost dejanj drţavi kot enega od elementov (poleg kršitve
mednarodne obveznosti te drţave) za obstoj mednarodnega delikta. Ta pravila so pregledno povzeta v Draft
Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongfull Acts with commentaries, Report of the
International Law Commission on the work of its 53rd
session, A/56/10 (2001). Komentar k členu 4 Draft
Articles govori o tem, da je dejanje organa drţave pripisljivo tej drţavi, ko organ deluje v official in ne private
capacity. 56
Verjetno tu D'Aspremont govori o situaciji, ki jo obravnava člen 10 Draft Articles, tj. o primerih vstajniških in
drugih gibanj. Dejanja vstajniških gibanj, v kolikor le-ta ne uspejo prevzeti oblasti v drţavi, niso pripisljiva tej
drţavi. Vendar je pomembno, da člani gibanja nastopajo kot zasebne osebe in ne kot organi drţave. Komentar
Komisije za mednarodno pravo k členu 10 pove, da lahko veliko vrst skupin spada v definicijo vstajniškega
gibanja, in ena izmed njih so tudi dissident armed forces. Tako bi lahko v to skupino umestili tudi vojaške
generale, ki jih omenja D'Aspremont. Teţko pa bi v okviru člena 10 pojmovali člane skupščine Kosova, ko so
sprejemali deklaracijo neodvisnosti. Zdi se, da bi njihovo dejanje bolj spadalo pod člen 7 Draft Articles, ki
govori o dejanjih, ki jih organi drţav ali osebe oz. entitete, ki so pooblaščene za izvajanje elementov drţavne
oblasti, storijo, ko prekoračijo svoja pooblastila (ko delujejo ultra vires). V teh primerih bo njihovo dejanje
vseeno pripisljivo drţavi, v kolikor delujejo v uradni dolţnosti. Komentar k členu 7 kot pomoč za uporabo tega
kriterija določa, da v to kategorijo sodijo dejanja, ki jih organ stori pri opravljanju svojega dela, in ne, ko
12
Če primerjamo teţo argumentov Sodišča in tistih avtorjev, ki jim nasprotujejo, menim, da so
bolj prepričljivi slednji. Predvsem je teţko razumeti ţeljo Sodišča, da samo določi identiteto
avtorjev deklaracije neodvisnosti z ozirom na to, da je zaključilo, da je vprašanje jasno
oblikovano in da ni nobene potrebe po njegovem spreminjanju. Vprašanje GS je namreč kot
avtorje deklaracije neodvisnosti določilo začasne institucije samouprave Kosova. Poleg tega
pa se utemeljeno pojavi tudi vprašanje, ki so si ga v ločenih mnenjih zastavili nekateri
sodniki: ali niso člani skupščine Kosova tako ali tako »predstavniki kosovskega naroda«?58
3.2. Ali naj Sodišče presoja, ali je deklaracija v skladu ali v nasprotju z mednarodnim
pravom?
3.2.1. Mnenje Sodišča
Ko je Sodišče začelo obravnavati pomen vprašanja GS, se je oprlo še na vprašanje, ki je bilo
zastavljeno Vrhovnemu sodišču Kanade v Reference regarding Secession of Quebec.59
Vprašanje postavljeno Vrhovnemu sodišču Kanade se je glasilo, ali ima Quebec pravico
»izvršiti odcepitev« od Kanade, in ali obstaja pravilo mednarodnega prava, ki mu podeljuje to
pozitivno pravico.60
Nasprotno se vprašanje, ki ga je postavila GS glede razglasitve
neodvisnosti Kosova glasi, če je bila deklaracija neodvisnosti »v skladu z« mednarodnim
pravom. Sodišče pravi, da je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, če je uporabljivo
mednarodno pravo v času razglasitve neodvisnosti Kosova prepovedovalo deklaracije
opravlja očitno zasebne zadeve; pomembno je torej, da bi lahko vsakdo sklepal, da organ res deluje kot organ
(act with apparent authority). Pri tem kot relevanten element ni nikjer omenjen subjektivni namen osebe, katere
pripisljivost se presoja. Nasprotno, v komentarju k členu 4 Komisija za mednarodno pravo izrecno pravi, da pri
razločevanju med delovanjem organa in official in in private capacity, ni pomembno, če je imela oseba druge
namene ali če je npr. zlorabila javno funkcijo. Glede na to, da je bila deklaracija neodvisnosti sprejeta v prostorih
skupščine Kosova, da so bili na seji udeleţeni vsi člani skupščine, vključno z njenim predsednikom, ki je odprl
sejo, in da je deklaracija, ki so jo sprejeli celo vsebovala ime skupščina Kosova, lahko rečemo, da je utemeljeno
sklepati, da so avtorji deklaracije neodvisnosti res delovali kot člani skupščine. 57
D'Aspremont, J.: The Creation of States Before the International Court of Justice: Which (Il)Legality?, The
Hague Justice Portal, 1. oktober 2010, dostopno na SSRN: http://ssm.com./abstract=1692956, str.6. 58
Ločeni mnenji Tomka, 19. odst., Sepulveda-Amor, 31. odst. 59
Vrhovno sodišče Kanade, Reference by the Governor-General concerning Certain Questions relating to the
Secession of Quebec from Canada , [1998] 2 S.C.R. 217; 161 D.L.R. (4th) 385; 115 International Law Reports
536. 60
Sodišče v 55. odstavku povzame celotno vprašanje: »Does international law give the National Assembly,
legislature or government of Quebec the right to effect the secession of Quebec from Canada unilaterally? In this
regard, is there a right to self-determination under international law that would give the National Assembly,
legislature or government of Quebec the right to effect the secession of Quebec from Canada unilaterally?«.
13
neodvisnosti in zaključi, da je njegova naloga določiti, ali je bila deklaracija sprejeta v
nasprotju z mednarodnim pravom.61
3.2.2. Analiza mnenja Sodišča
Številni avtorji menijo, da je Sodišče s tem, ko se je odločilo, da bo ugotavljalo, ali je
deklaracija v nasprotju z mednarodnim pravom, zopet preoblikovalo vprašanje GS.62
O tem najbolj nazorno govori Simma, ki meni, da je Sodišče delovalo v nasprotju z jasnim
izrazjem samega vprašanja, ali je bila deklaracija neodvisnosti »v skladu z mednarodnim
pravom«, saj je odgovorilo, da »ni bila v nasprotju z mednarodnim pravom«. Simma pravi, da
je Sodišče svoj pristop utemeljilo na starem in »utrujenem« vidiku mednarodnega prava, ki
temelji na sodbi Lotus,63
in po katerem ne moremo predvidevati omejitve neodvisnosti drţav
samo zaradi konsenzualne narave mednarodnopravnega reda. Iz te sodbe tako izhaja, da je
vse, kar ni izrecno prepovedano, a contrario dovoljeno.64
Sodišče je v tem primeru, tako kot
PCIJ v zadevi Lotus, glede specifičnega akta zaključilo, da ni treba dokazati permisivnega
pravila, v kolikor ni prepovedi.65
Simma opozarja, da ta pristop spregleda različne moţne
stopnje, ki se raztezajo od toleriranega, do dovoljenega, in končno do zaţelenega.66
Izvirna
oblika vprašanja je bila veliko bolje usklajena s strukturo modernega mednarodnega prava, ki
ga ne zaznamuje več absolutna prevlada pristopa Lotus, ampak je veliko bolj »gosto in
kompleksno«.67
61
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 56. odst. Gre za v nadaljevanju opisani t.i. Lotus princip, ki je bil močno
kritiziran. Vseeno pa naj omenim, da je tako razlago v svojih pisnih izjavah Sodišču predlagalo kar nekaj drţav:
Češka, Estonija, Nemčija, Japonska in Latvija. 62
Ločeno mnenje Simma, 2. odst.; Yee, str. 771; Cirkovic, str. 898. 63
PCIJ, Lotus, Judgment No. 9, 1927, Series A, No. 10, str. 18. 64
Ločeno mnenje Simma, 2. odst., enako tudi Ryngaert, str. 490; Cirkovic, str. 899; Muharemmi, str. 875;
Bianco, G.: And Nothing Else Matters – The ICJ’s Judicial Restraint in its Opinion on Kosovo’s Independence,
Perspectives on Federalism, 2010, dostopno na SSRN: http://ssrn.com/abstract=1686103, str. 31; Burri, str. 882;
Harvard Law Review, str. 1104. Moram pa poudariti, da odločitev PCIJ v zadevi Lotus ne pomeni nujno, da je v
mednarodnem pravu vse, kar ni izrecno prepovedano, dovoljeno. Eden izmed načinov, kako lahko razlagamo
odločitev PCIJ je tudi, da sodišče v resnici ni ţelelo vzpostaviti tako restriktivnega pravila mednarodnega prava,
in da so sodbo na ta način razlagali le določeni sodniki v ločenih mnenjih, njihovo mnenje pa je kasneje postalo
sprejeto kot pravilna razlaga odločitve sodišča. Glej: Handeyside, H.: The Lotus Principle in ICJ Jurisprudence:
Was The Ship Ever Afloat?, Michigan Journal of International Law, 2007, str.72-74. Enako tudi Roth, B.R.:
Coming To Terms With Ruthlessness: Sovereign Equality, Global Pluralism, And The Limits Of International
Criminal Justice, Santa Clara Journal of International Law, 2010, str. 28. 65
Ločeno mnenje, Simma, 2. odst. 66
Ibid., 8. odst. 67
Ibid.; Hilpold, str. 26.
14
Po mnenju Simme bi moralo Sodišče upoštevati tudi moţnost, da je mednarodno pravo
nevtralno ali pa se do mednarodne zakonitosti določenih dejanj namenoma ne opredeljuje.68
Uporaba izraza »v skladu z« s strani GS je bila premišljena, saj je le-ta veliko širši od
dovoljenja ali prepovedi.69
Glede na to, da se je ţe samo vprašanje omejilo na relativno ozek
vidik širšega spora glede končnega statusa Kosova pa dejstvo, da je Sodišče vprašanje še
nadalje omejilo in sploh ni obravnavalo tega, ali bi bila deklaracija neodvisnosti lahko
»tolerirana« ali »izrecno dovoljena« pa, tako Simma, pomembno zmanjša svetovalno
kvaliteto tega mnenja.70
Prevladujoče mnenje ostale strokovne javnosti dobro ponazarja ocena Yee-ja, ki meni, da
razlaga Sodišča tu »enostavno ni logična«. Pravi, da se je teţko strinjati, da je GS spraševala
po »nasprotovanju« z mednarodnim pravom, ko se vprašanje jasno nanaša na »skladnost« z
mednarodnim pravom, poleg tega pa Sodišče za svoj zaključek ne poda dodatne razlage. Yee
opozarja, da takšna Lotus maksima vodi v politično manevriranje. V tem primeru o tem, da je
»svetovno sodišče reklo, da je deklaracija Kosova v skladu z mednarodnim pravom«, niso
govorili le naslovi v mnoţičnih medijih, ampak je npr. tudi tako visok politični funkcionar kot
je zunanji minister Nemčije izjavil, da svetovalno mnenje v tem primeru »podpira naše
pravno stališče, da je bila deklaracija neodvisnosti Kosova zakonita«.71
Dodati velja, da je Sodišče v svoji praksi ţe večkrat, posredno ali neposredno, obravnavalo
načelo Lotus.72
V večini primerov gre iz njegovih odločitev sklepati, da to načelo ne odraţa
68
Ločeno mnenje, Simma, 3. odst. 69
Ibid., 4. odst. 70
Ibid., 10. odst. 71
Yee, str. 772. Sklicuje se na izjavo nemškega zunanjega ministra, dostopno na:
http://en.wikipedia.org/wiki/Reactions_to_the_International_Court_of_Justice_advisory_opinion_on_Kosovo's_
declaration_of_independence. 72
Handeyside, na straneh 80 - 93, razlaga, da ga je Sodišče posredno obravnavalo (in tudi izrazilo nestrinjanje z
njim) ţe v primerih Reparation for Injuries Suffered in Service of United Nations, Advisory Opinion, 1949 I.C.J.
174; Asylum Case (Colombia/Peru), 1950 I.C.J. 266; in Fisheries Case (United Kingdom/Norway), 1951 I.C.J.
116. Edina primera, ki sta kazala na pribliţevanje k potrditvi tega načela, sta bila South West Africa cases
(Ethiopia v. South Africa, Liberia v. South Africa), 1966 I.C.J. 6 in Military and Paramilitary Activities
(Nicaragua v. United States), 1986 I.C.J. 14, praksa Sodišča za tem pa gre zopet v nasprotno smer. V
svetovalnem mnenju Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, 1996 I.C.J. 226, je
Sodišče, na straneh 238-239, prvič neposredno naslovilo to načelo, iz njegovega končnega odgovora v 105. členu
pa lahko sklepamo, da ga je tudi zavrnilo (s tem se strinjajo tudi sodniki Bedjaoui, Koroma, Weeramantry,
Shahabuddeen, Ranjeva, Vereshchetin in Fleischhauer, v svojih ločenih mnenjih). Sledila je še zadeva Arrest
Warrant, (DRC v. Belgium), 2002, kjer je Sodišče zopet zavzelo posreden pristop, sodniki Higgins, Kooijmans
in Buergenthal, pa so Lotus načelo, v skupnem ločenem mnenju (str. 78), označili za neuporabnega in
zastarelega.
15
pravilnega stanja mednarodnega prava.73
Sodišče je v tem svetovalnem mnenju torej odstopilo
od dosedanje prakse, ni pa jasno, ali je to storilo zato, ker meni, da se je stanje v
mednarodnem pravu v tem oziru spremenilo, ali pa ker je bila njegova uporaba na primeru
razglasitve neodvisnosti Kosova posebej smiselna.
3.3. Ali naj Sodišče res presoja le samo deklaracijo neodvisnosti, ali tudi njene učinke?
3.3.1. Mnenje Sodišča
Ko Sodišče pravi, da je vprašanje jasno oblikovano, dodaja še, da ga sprašuje le po tem, ali je
deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom, in ne po pravnih posledicah te
deklaracije.74
Nadaljuje, da ga GS vsekakor ne sprašuje, ali je Kosovo doseglo drţavnost ali
pa po pravnih učinkih priznanj s strani drugih drţav. Sodišče v tem oziru poudarja, da sta GS
in VS, ko sta ţelela njegovo mnenje o pravnih posledicah določenega dejanja, oblikovala
vprašanje tako, da je bilo to jasno izraţeno.75
Trenutno vprašanje od Sodišča tako ne zahteva,
da oceni, če je mednarodno pravo podelilo Kosovu pravico do enostranske razglasitve
neodvisnosti76
ali če mednarodno pravo na splošno podeljuje pravico entitetam zntoraj drţav,
da se od njih enostransko odcepijo.77
Sodišče doda še, da je povsem moţno, da posamični akt,
kot je enostranska deklaracija neodvisnosti, ni v nasprotju z mednarodnim pravom, ne da bi to
pomenilo izvrševanje pravice, ki mu jo mednarodno pravo podeljuje.78
73
Handeyside, str. 73; Ansah, T.: War: Rhetoric & Norm-Creation in Response to Terror, 43 Vanderbilt journal
of International Law 797, 2003, str. 850; Shany, Y.: Toward a General Margin of appreciation Doctrine in
International Law?, 16 European Journal of International Law 907, 2005, str. 912. 74
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 51. odst. 75
Ibid. Sodišče se pri tem sklicuje na prejšnja svetovalna mnenja: Legal Consequences for States of the
Continued Presence of South Africa in Namibia (South West Africa) notwithstanding Security Council
Resolution 276 (1970), Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1971, str. 16, in Wall Advisory opinion, str. 136. 76
»The Court is not required by the question it has been asked to take a position on whether international law
conferred a positive entitlement on Kosovo unilaterally to declare its independence« (Ibid., 56. odst.). Pri tem
Sodišče ne pojasni, v čem je razlika med enostransko razglasitvijo neodvisnosti in ugotavljanjem, ali je
deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom. 77
Ibid. To, da mora Sodišče presojati le deklaracijo neodvisnosti in ne njenih učinkov so v svojih pisnih izjavah
trdile tudi naslednje drţave: Češka, Danska, Francija, Nemčija, Irska, Japonska, Luksemburg, Nizozemska, ZK
in ZDA. 78
Ibid.
16
3.3.2. Mnenja drugih avtorjev
Nekateri avtorji menijo, da je izrek Sodišča, da bo presojalo le deklaracijo neodvisnosti
Kosova in ne njenih učinkov, ponoven način preoblikovanja besedila (predvsem dometa)
prošnje.79
Sodniki v ločenih mnenjih govorijo o tem, da bi Sodišče moralo vprašanje razlagati širše in ne
le analizirati deklaracije kot formalnega akta,80
saj deklaracije neodvisnosti niso razglašene v
socialnem vakumu.81
Yusuf meni, da je deklaracija neodvisnosti Kosova izraz ţelje po ločeni
drţavi in del procesa pri ustvarjanju nove drţave.82
To pa je bilo tudi vprašanje GS; Sodišče je
bilo vprašano, ali je proces, s katerim so prebivalci Kosova ţeleli ustvariti svojo drţavo, kršil
mednarodno pravo ali ne.83
Poleg tega bi, po mnenju Bennoune, moralo Sodišče obravnavati učinke deklaracije tudi zato,
ker je ţe samo zavzelo stališče, da je namen njegove svetovalne pristojnosti, da omogoči
organom OZN pridobitev mnenj, ki jim bodo pomagala pri prihodnjem izvrševanju njihovih
funkcij.84
S tem, ko je Sodišče vprašanje razlagalo tako, da je izoliralo deklaracijo od njenih
pravnih učinkov, se lahko vprašamo, kako naj odgovor, da deklaracija, ki jo je sprejelo
pribliţno sto posameznikov, samorazglašenih predstavnikov ljudstva, ni kršila mednarodnega
prava, vodi GS glede njene lastne aktivnosti.85
Burri meni, da je ravno ta manjkajoči člen (the missing link), torej to, da Sodišče pravi, da ni
nobene potrebne povezave med deklaracijo neodvisnosti in samoodločbo oz. odcepitvijo,
79
Ločeni mnenji, Bennouna, 27. odst., Yusuf, 2. odst. Naj dodam še mnenje Milanovića, ki pravi, da je imelo
Sodišče na voljo tri moţnosti razlage zastavljenega vprašanja: lahko bi ga razlagalo ozko (in se omejilo le na
preučitev zakonitosti čistega verbalnega akta, ki ga je sprejel ne-drţavni akter), zmerno (in preučilo zakonitost
odcepitve kot take), ali pa široko (ter preučilo tako zakonitost kot tudi pravne posledice odcepitve). V tem
primeru se je Sodišče odločilo za najoţji pristop. Milanović, M., Kosovo Advisory Opinion Preview, EJIL: Talk!,
14.07.2010, dostopno na http://www.ejiltalk.org/kosovo-advisory-opinion-preview/. 80
Ločeno mnenje, Bennouna, 8. odst. 81
Ločeno mnenje, Cancado-Trindade, 12. odst. 82
Ločeno mnenje, Yusuf, 2. odst. 83
Ibid. S tem se strinja tudi Hilpold, ki meni, da bi bilo treba resolucijo GS 63/3 (2008) razlagati po načelu dobre
vere, kot je vsebovano v prvem odstavku 31. člena DKPP, in po načelu učinka (principle of effectivity). Ko ti dve
načeli upoštevamo skupaj namreč pridemo do načela ut res magis valeat quam pereat, ki pomeni, da se mora
vsako pravno pravilo razlagati tako, da se poskuša čim bolje razbrati njegov namen. V zadevnem primeru bi s
tako razlago prišli do rezultata, da je GS dejansko ţelela dobiti odgovor na kompleksno pravno situacijo, ki jo je
ustvarila deklaracija neodvisnosti Kosova, in ne na samo deklaracijo (gl. Hilpold, str. 30; sklicuje se na
Lauterpacht, H.: The development of international law by the International Court, 1982, str. 229.). 84
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 44. odst. 85
Ločeno mnenje, Bennouna, 65. odst.
17
najšibkejša točka svetovalnega mnenja.86
Pravi, da zagovarjanje tega, da deklaracija
neodvisnosti, ki jo razglasi skupnost proti kateri so bile storjene hude kršitve človekovih
pravic, nima nobene povezave s samoodločbo in odcepitvijo, »nasprotuje zdravemu
razumu«.87
Deklaracija neodvisnosti v takih primerih je kulminacija, vrh odcepitve in sam akt,
ki simbolizira odcepitev.
Izpostaviti pa velja tudi nasprotno tezo Botheja o tem, da je Sodišče s pojmom deklaracije
neodvisnosti vendarle mislilo na odcepitev. Iz natančnega branja razlage Sodišča naj bi bilo
namreč razvidno, da le-to ni podalo izrecno negativnega odgovora na vprašanje GS. Tako naj
bi Sodišče s tem, ko je reklo, da »splošno mednarodno pravo ne vsebuje nobene uporabljive
prepovedi deklaracij neodvisnosti« mislilo ravno na to, da mednarodno pravo niti ne dovoljuje
niti ne prepoveduje odcepitve, in tako torej naslovilo tudi učinke same deklaracije. 88
Če pogledamo argumentacijo Sodišča s praktičnega vidika, se moramo ustaviti ob naslednjem
vprašanju: ali je moţno, da entiteta razglasi neodvisnost, ne da bi s tem kršila mednarodno
pravo, nato pa ga krši s tem, ko tako razglašeno neodvisnost udejani z odcepitvijo in
ustanovitvijo nove drţave?89
Podobno razlikovanje je Sodišče ustvarilo v primeru Gabčikovo-
Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), kjer je ugotovilo odgovornost Slovaške za izvedbo
projekta C,90
ki je kršila mednarodno pogodbo sklenjeno med njo in Madţarsko za skupno
izvedbo projekta Gabčikovo-Nagymaros, ne pa za pripravljalna dela, ki so bila storjena pred
tem.91
Sodišče je ugotovilo, da v mednarodnem pravu ni neobičajno, da so pred protipravnim
dejanjem storjena določena pripravljalna dejanja, ki niso protipravna.92
Vprašanje je, če bi
lahko deklaracijo neodvisnosti šteli za pripravljalno dejanje sami izvršitvi neodvisnosti.
Menim, da sta v tem primeru oba pojma preveč tesno povezana, da bi dovoljevala tak
zaključek. V primeru Gabčikovo-Nagymaros Project, so bila kot pripravljalna dela Slovaške
razumljena določena gradbena dela, ki jih je na svojem delu reke med novembrom 1991 in
oktobrom 1992 izvedla Slovaška. Vendar je Sodišče poudarilo, da so bila to dela, ki so bila
potrebna za kasnejšo izvedbo Projekta C, in ki bi lahko bila kadarkoli opuščena, sama kršitev
86
Burri, str. 885. 87
Burri, str. 886; Bianco, str. 31. 88
Bothe, str. 837. 89
Muharremi, str. 868. 90
ICJ, Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), Judgment, I.C.J. Reports 1997, 155. odst., točka 1B. 91
Ibid., 155. odst., točka 1C. 92
Ibid., 79. odst.; Sodišče se pri tem sklicuje na Commentary on Article 41 of the Draft Articles on State
Responsibility, Report of the International Law Commission on the work of its fortyeighth session, 6. maj - 26.
julij 1996, Official Records of the General Assembly, Fifty-first Session, Supplement No. 10, str. 141, 14. odst.
18
pa je bila v začetku gradnje projekta C na zadevni reki, kar je ţe poseglo v predmet omenjene
pogodbe.93
Za razliko od tega deklaracije neodvisnosti niso preklicni akti,94
prav tako pa ne
obstaja mnoţica drugih, kasnejših dejanj, ki bi skupaj pomenila dejansko odcepitev oz.
izvršitev neodvisnosti. Slednja se pravzaprav najbolj jasno izrazi ravno preko deklaracije
neodvisnosti.
3.4. Zaključek glede preoblikovanja vprašanja
Mnogi avtorji poudarjajo, da četudi je vprašanje, postavljeno v zahtevi za svetovalno mnenje,
ozko, je Sodišču vseeno dovoljeno nasloviti širši razpon vprašanj oz. problemov, kar je v
preteklosti ţe storilo.95
Tako bi Sodišče tudi v tem primeru vprašanje lahko razlagalo širše in s
tem prisprevalo k razjasnitvi in k progresivnemu razvoju mednarodnega prava, predvsem na
področju dometa in pravne vsebine pravice do samoodločbe v post-kolonialnem obdobju in o
njeni uporabljivosti na konkretnem primeru Kosova.96
V danem primeru je zaključkom Sodišča glede obsega in pomena vprašanja teţko slediti.
Marsikje se zdi, da je Sodišče ubralo pot neobičajne in ozke pravne argumentacije,
najverjetneje zaradi ţelje po doseganju končnega izzida.97
Vendar to ni nujno slabo. Nekateri
avtorji menijo celo, da je bilo za posledice v mednarodni skupnosti bolje, da se je Sodišče
izognilo odgovoru na nekatera vprašanja. Razpravi o tem se bomo posvetili v Sklepu naloge.
93
ICJ, Gabčikovo-Nagymaros Project , ibid. 94
Deklaracija neodvisnosti Kosova v 12. členu izrecno poudarja svojo nepreklicnost. 95
Ločena mnenja Trindade, 33. odst., Sepulveda-Amor, 34. odst., Simma, 6. odst. Primeri svetovalnih mnenj, ko
je Sodišče vprašanje, ki mu je bilo postavljeno, razlagalo širše, so npr.: Interpretation of the Agreement of 25
March 1951 between the WHO and Egypt, Advisory Opinion; Competence of the General Assembly for the
Admission of a State to the United Nations, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1950; Certain Expenses of the
United Nations (Article 17, Paragraph 2, of the Charter), Advisory Opinion, I.C.J. Report 1962; Namibia
Advisory Opinion; Wall Advisory opinion. Glej Richemond-Barak, D.: The International Court of Justice on
Kosovo: Missed Opportunity or Dispute 'Settlement'?, 10.12.2010, Dostopno na SSRN:
http://ssrn.com/abstract=1723034, str. 6-11. 96
Ločena mnenja, Yusuf, 5. odst., Sepulveda Amor, 33. odst., Simma, 8. odst. Poleg tega pa so izraţena mnenja,
da bi Sodišče lahko naslovilo še vprašanja razpona pooblastil VS glede načela ozemeljske celovitosti,
nadaljevanja in prenehanja mednarodne civilne in vojaške uprave, odnosa med UNMIK in začasnimi
institucijami samouprave, ter učinka priznanja ali nepriznanja drţave (gl. ločeni mnenji Sepulveda-Amor, 35.
odst., Simma, 8. odst.; Hilpold, str. 31.). 97
Ločeno mnenje Tomka, str. 10; Yee, str. 771; Muharremi, str. 872.
19
4. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA S
SPLOŠNIM MEDNARODNIM PRAVOM
4.1. Mnenje Sodišča
Sodišče nameni ugotavljanju, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu s splošnim
mednarodnim pravom, razmeroma malo pozornosti.98
Najprej pove, da smo v 18., 19. in začetku 20. stoletja poznali veliko primerov deklaracij
neodvisnosti, ki so jim matične drţave nasprotovale, ter da take deklaracije neodvisnosti niso
vedno vodile v nastanek nove drţave. Sodišče pravi, da praksa drţav kot celote ne kaţe na to,
da je bil takrat sam akt deklaracije neodvisnosti v nasprotju z mednarodnim pravom. Prav
nasprotno, praksa drţav v tistem obdobju naj bi kazala na to, da mednarodno pravo ni
vsebovalo nobene prepovedi deklaracij neodvisnosti.99
Nato se Sodišče osredotoči še na drugo polovico 20. stoletja in ugotavlja, da se je v tem času
mednarodno pravo samoodločbe razvilo tako, da je bila ustvarjena pravica narodov do
neodvisnosti v primeru nesamoupravnih ozemelj100
in v primerih, ko so bili narodi podvrţeni
tuji podreditvi, nadvladi in izkoriščanju (foreign subjugation, domination and exploitation).
Vseeno pa v tem obdobju zasledimo tudi deklaracije neodvisnosti izven tega okvirja, in
praksa drţav v slednjih primerih ne kaţe na to, da se je izoblikovalo novo pravilo
mednarodnega prava, ki bi prepovedovalo deklaracije neodvisnosti.101
Sodišče nato naslovi še argument drţav v postopku, da prepoved enostranskih deklaracij
neodvisnosti izhaja ţe iz načela ozemeljske celovitosti drţav. Sodišče prizna pomembnost
tega načela, vendar zaključi, da velja le za razmerja med drţavami.102
Prav tako pa se opredeli
do resolucij VS, ki so obsodile deklaracije neodvisnosti in na katere se je sklicevalo mnogo
drţav:103
pravi, da je v vseh tistih primerih VS naslovil točno določeno situacijo ter, da
protipravnost teh deklaracij ni izhajala iz njihove enostranskosti, ampak iz dejstva, da so bile,
98
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 79-84. odst. 99
Ibid., 79. odst. 100
Gre za ozemlja v smislu 11. poglavja UL OZN, po katerem se promovira pravica do samoodločbe narodov, ki
še niso dosegla polne stopnje samouprave. 101
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 79. odst. 102
Ibid., 80. odst. 103
Sodišče v 81. odst. omeni resolucije VS OZN 216 (1965) in 217 (1965) glede Juţne Rodezije; 541 (1983)
glede Severnega Cipra, in 787 (1992) glede Republike Srbske.
20
ali bi lahko bile, povezane z uporabo sile ali drugo hudo kršitvijo norm mednarodnega prava.
Sodišče pravi, da VS v primeru Kosova ni nikoli zavzel tega stališča. Dejstvo, da so omenjene
resolucije VS izjemnega pomena, pa po mnenju Sodišča kaţe na to, da tudi iz prakse VS
izhaja, da enostranske deklaracije neodvisnosti niso na splošno prepovedane.104
Sodišče pove še, da je veliko udeleţencev v postopku izrazilo svoje mnenje o tem, da je imelo
Kosovo pravico do neodvisnosti bodisi v okviru pravice do samoodločbe bodisi v okviru t.i.
izjemne odcepitve (remedial secession).105
Pri tem poudari, da so udeleţenci v postopku
izdaje svetovalnega mnenja glede tega, ali obstaja pravica do odcepitve dela drţave od
matične drţave zunaj konteksta nesamoupravnih ozemelj in podrejenih ljudstev, izrazili
radikalno različna stališča. Ta različna stališča so obstajala tudi glede instituta izjemne
odcepitve in glede odgovora na vprašanje, ali so bile podane okoliščine za izjemno odcepitev
na Kosovu.106
Sodišče pravi, da mu v danem primeru ni treba razrešiti omenjenih vprašanj, saj
je GS zaprosila za mnenje le glede deklaracije neodvisnosti. Njegova naloga je torej ugotoviti
le, ali je deklaracija neodvisnosti Kosova kršila bodisi splošno mednarodno pravo bodisi lex
specialis, ki ga je ustvarila resolucija VS 1244 (1999).107
Iz navedenega Sodišče zaključi, da splošno mednarodno pravo ne vsebuje nobene prepovedi
deklaracij neodvisnosti in da deklaracija neodvisnosti z dne 17. februarja 2008 posledično ni
kršila splošnega mednarodnega prava.108
104
Ibid., 81. odst. 105
Gre za odcepitev, ki je upravičena zaradi močnega zatiranja prebivalstva. Vrhovno sodišče Kanade je v
Reference re Secession of Quebec v 134. odstavku ugotovilo, da je odcepitev, poleg v primerih dekolonizacije,
lahko upravičena le še izjemoma, in to v primerih, ko predstavlja edino oz. skrajno sredstvo (remedy) proti
dolgotrajnemu kršenju pravice do notranje samoodločbe (enako definicijo poda tudi Crawford, str. 119). Pogoji,
ki so potrebni za upravičenost take odcepitve bodo podrobneje obravnavani v nadaljevanju. Na tem mestu pa naj
opozorim, da teorija izjemne odcepitve do danes ostaja ena najbolj kontroverznih teorij v mednarodnem pravu
in, da so podana izrazito različna mnenja glede tega, ali je se je do danes ţe izoblikovala jasna pravica narodov
do nje. Medtem npr., ko je ţe leta 1978 Lee Bucheit govoril o tem, da ima izjemna odcepitev status lex lata, leta
2008 Pierre D'Argent še vedno trdi, da je predlog izjemne odcepitve do danes še vedno de lege ferenda. Več o
tem v Florio, S.: Exit Law, Enter Politics: The Foundations and the Legacy of the Contested Independence of
Kosovo, Revista de Paz y Conflictos, št. 4, 2011, dostopno na SSRN: http://ssrn.com/abstract=1730708, str. 15. 106
V prid temu so svoje mnenje izrazile Albanija, Estonija, Irska, Nizozemska, Poljska in Švica, proti temu pa so
bili Azerbajdţan, Ciper, Kitajska, Nemčija, Romunija, Rusija, Srbija in Španija. 107
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 83. odst. 108
Ibid., 84. odst.
21
4.2. Mnenja drugih avtorjev o stanju glede deklaracij neodvisnosti in pravice do
samoodločbe v splošnem mednarodnem pravu
Vprašanju, ali so deklaracije neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom je večina drţav v
postopku pred Sodiščem, pa tudi sodnikov v ločenih mnenjih, posvetila veliko pozornosti, saj
naj bi deklaracija neodvisnosti Kosova dejansko predstavljala izraz zahteve prebivalcev
Kosova po samostojnosti, kar je dandanes eden od načinov uveljavljanja pravice do
samoodločbe.
4.2.1. Analiza ugotovitve Sodišča, da deklaracije neodvisnosti po mednarodnem pravu niso
prepovedane
Sklep Sodišča, da mednarodno pravo ne prepoveduje deklaracij neodvisnosti, ustvarja
razločevanje med samimi deklaracijami neodvisnosti in dejansko izvedbo drţavnosti
(effecting statehood). Zato ga nekateri avtorji označujejo kot zavajajočega109
in pri tem
poudarjajo, da je dejansko stanje v sodobnem mednarodnem pravu tako, da deklaracije
neodvisnosti niso niti dovoljene niti prepovedane.110
Mednarodno pravo deklaracij
neodvisnosti enostavno ne naslavlja, saj le-te same po sebi ne »ustvarjajo« drţav. Za pravo
postanejo relevantne šele, ko jih preučujemo skupaj z njihovimi učinki oz. s temeljnim
zahtevkom po drţavnosti in neodvisnosti.111
Sodišče je v tem primeru oba pojma zelo umetno
razločilo in ustvarilo vtis, da entiteta najprej razglasi neodvisnost in potem začne sprejemati
ukrepe, da ustanovi drţavo.112
To ne odraţa procesa ustvarjanja nove drţave, še posebej ne v
primeru Kosova,113
zato bi tudi Sodišče ta dva pojma moralo obravnavati skupaj.
Pogosti so tudi odzivi, da bi Sodišče pri ugotavljanju, ali je bila deklaracija neodvisnosti
Kosova v skladu z mednarodnim pravom, moralo upoštevati specifičen dejanski in pravni
kontekst, v katerem je bila sprejeta, ne pa zaključiti, da ni prišlo do kršitve zgolj na podlagi
splošnih pravil glede deklaracij neodvisnosti.114
Bennouna pravi, da je zato zaključek
109
Ločeni mnenji, Skotnikov, 17. odst.; Koroma, 20. odst. 110
Ločeno mnenje, Skotnikov, ibid. 111
Ločena mnenja, Cancado-Trindade, 227. odst.; Skotnikov, 17. odst.; Yusuf, 5. odst. 112
Muharremi, str. 873. 113
Muharemmi opozarja (Ibid.), da so se kosovski pogoji za drţavnost začeli razvijati postopoma ţe leta 1999,
ko je bilo Kosovo postavljeno pod upravo OZN, tako da je bila v času, ko je Kosovo razglasilo neodvisnost,
večina vladnih struktur ţe postavljenih. Deklaracija neodvisnosti bi morala zato biti obravnavana kot izraz volje
za ustvarjenje nove drţave na koncu, ne pa kot začetek kosovskega procesa proti drţavnosti. 114
Ločeni mnenji, Koroma, 20. odst., Bennouna, 37.- 40. odst.
22
Sodišča, da splošno mednarodno pravo ne vsebuje nobenih uporabljivih prepovedi deklaracij
neodvisnosti, brez pomena in v najboljšem primeru sofizem, tj. Razlogovanje, ki je logično le
na videz, ker sklepa, da je kar je veljavno za celoto veljavno tudi za del.115
Enostranska
deklaracija neodvisnosti Kosova je bila začetek procesa namenjenega ločitvi Kosova od
drţave, ki ji pripada, in ustvarjenju nove drţave. Sodišče bi tako po uradni dolţnosti moralo
ugotoviti, da je enostranska deklaracija neodvisnosti s strani začasnih institucij samouprave
Kosova pomenila odcepitev, kar pa je ţe stvar mednarodnega prava. 116
4.2.2. Skladnost deklaracij neodvisnosti, kot izraz pravice narodov do samoodločbe, z
mednarodnim pravom
Načelo samoodločbe narodov je eno temeljnih načel mednarodnega prava.117
Poleg same UL
OZN, ki ga omenja ţe na začetku med cilji organizacije,118
poudarjajo pomebnost tega načela
tudi druge mednarodne pogodbe119
, sodbe mednarodnih in najvišjih nacionalnih sodišč120
ter
priznani pravni strokovnjaki121
.
Tudi Sodišče je potrdilo, da je načelo samoodločbe danes ţe postalo načelo običajnega
mednarodnega prava, ki ima naravo erga omnes,122
in kot tako narekuje drţavam v
mednarodni skupnosti pravno dolţnost, da ga spoštujejo.123
115
Ločeno mnenje, Bennouna, 40. odst. 116
Ločeno mnenje, Koroma, 20. odst.; Muharremi, str. 873. 117
UL OZN sicer samoodločbo poimenuje kot načelo, vendar so mnogi prepričani, da je danes to načelo ţe
doseglo status pravice. Ob zavedanju, da iz tega razlikovanja izhajajo tudi pomembne razlike v samih učinkih v
mednarodnem pravu, bom sama v nadaljevanju zaradi poenostavitve nedosledno uporabljala en ali drugi izraz in
ţelim na razlikovanje le opozoriti. 118
Ustanovna listina OZN, Društvo za Zdruţene narode za RS, Ljubljana, 1992, člen 1(2). 119
International Covenant on Civil and Political Rights (ICCPR), 19. december 1966, 999 U.N.T.S. 171, člen 1;
International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights (ICESCR), 16. december 1966, 993 U.N.T.S. 3,
člen 1.; Declaration on the Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-Operation
Among States In Accordance With the Charter of the United Nations, General Assembly Resolution 2625(XXV),
UN GAOR, 25th
Sess., UN Doc. A/RES/25/2625 (1970); Declaration on the Granting of Independence to
Colonial Countries and Peoples, GA Resolution 1514(XV), GAOR, 15th
Sess., Supp. No.16, UN Doc.
A/RES/1514 (1960); the Final Act of the Conference on Security and Co-operation in Europe, 1. avgust 1975, 14
I.L.M. 1292 (the Helsinki Declaration); Vienna Declaration, World Conference on Human Rights, Vienna, 14.-
25. junij 1993, United Nations doc. A/CONF.157/24 (Part I), člen 20. 120
ICJ, Namibia Advisory Opinion, str. 31; ICJ, Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, str. 31-
32; ICJ, East Timor (Portugal v. Australia), Judgment, I.C.J. Reports 1995, str. 102; ICJ, Wall Advisory opinion,
str. 172 in 199; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 114. odst. 121
Shaw, M.N.: International Law, Cambridge University Press, 2008, str. 491; Crawford, J.: The Creation of
States in International Law, Oxford University Press, 2nd
edition, 2006, str. 386; Cassese, A.: Self-determination
of Peoples: A Legal Reappraisal, Cambridge University Press, 1995, str. 86; Joseph, S., Schultz, J., Castan, M.:
The ICCPR: Cases, Materials and Commentary, Oxford University Press, 2001, str. 141-148; Sancin, V. et al.:
Lokalni zločinci - univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, GV Zaloţba, 2010, str. 42-43. 122
ICJ, East Timor (Portugal v. Australia), 29. odst.; ICJ, Wall Advisory Opinion, 156. odst.; Cassese, str. 134,
155.
23
Čeprav njena vsebina ni natančno določena, lahko iz vseh virov mednarodnega prava
razberemo nekatere temeljne predpostavke glede pravice do samoodločbe.
Najprej je treba poudariti, da so nosilci pravice do samoodločbe samo narodi (peoples).124
Najbolj pogost test za določitev le-teh najprej obravnava objektivne elemente skupine: skupno
rasno ozadje, etničnost, jezik, vero, zgodovino in kulturno dediščino, kot tudi ozemeljsko
celovitost območja, ki ga skupina zahteva. Temu sledi še ocena subjektivnih elementov, tj.
vprašanje, ali se posamezniki sami, znotraj skupine, dojemajo kot poseben narod, ki je
sposoben oblikovati uspešno politično entiteto. 125
Pojem narod je treba ločevati od pojma manjšina. Sicer je danes, zaradi različnih definicij, ki
se uporabljajo tako za narod kot za manjšino, pa tudi zaradi različne prakse drţav pri
obravnavanju teh pojmov, včasih jasno razlikovanje med njima zelo teţko.126
Najbolj pogosto
razlikovanje je to, da manjšina, kljub temu, da lahko izpolnjuje tako objektivne kot
subjektivne elemente za narod, ţe ima svoje »matično« ljudstvo v neki drugi drţavi, in zato ne
more biti poseben narod.127
Pri pravici do samoodločbe ločimo pravico do notranje in zunanje samoodločbe.128
Primarni
pomen pravice do samoodločbe oz. način na katerega se mora le-ta prvotno izvršiti, je pravica
do notranje samoodločbe. To pomeni, da ima narod pravico do sodelovanja v upravljanju in
odločanju o notranjih zadevah svoje drţave, sodelovanja v političnem ţivljenju ter pravico
svobodnega kulturnega, gospodarskega in socialnega razvoja.129
Mednarodno pravo torej
123
Declaration on the Inadmissibility of Intervention in the Domestic Affairs of States and the Protection of
Their Independence and Sovereignty, A/RES/2131(1965). 124
GA res 1514 (XV), 1960; ICCPR, člen 1; ICSECR, člen 1. 125
Sterio, The Kosovar Declaration of Independence: »Botching the Balkans« of Respecting International Law,
37 Ga.J.Int’l&Comp.L.267, str. 277; Scharf, Earned Sovereignty: Juridical Underpinnings (2003) 31
Denv.J.Int’l.L.& Pol’y 373, str.379; Demissie, Self-determination including secession vs. the territorial integrity
of nation-states: a prima facie case for secession (1996) 20 Suffolk Transnat’s.L.Rev.165, str. 172-173. Naj
dodam, da nekatere definicije pojma narod največji pomen pripisujejo ravno subjektivni komponenti, in torej kot
narod pojmujejo ţe skupino, ki izrazi zavedanje glede svoje lastne identitete in izrazi svojo voljo za obstoj. Za
več o tem glej: The International Commision of Jurists: The Events in East Pakistan, A Legal Study, 1972, str.
49; in Vidmar, J., str. 809-814. 126
Griffioen, C., Ryngaert, C.: The Relevance of the Right to Self-Determination in the Kosovo Matter: In
Partial Response to the Agora Papers; Chinese Journal of International Law, november 2009; Ryngaert, str. 576. 127
Vidmar, J.: International Legal Responses to Kosovo’s Declaration of Independence, 42 Vanderbilt Journal of
Transnational Law 779, str. 268; Griffioen, Ryngaert, str. 576. 128
Ločeni mnenji, Cancado-Trindade, 184. odst., Yusuf, 9. odst.; Sancin et al., str. 43; Türk, D.: Temelji
mednarodnega prava, 2007, str. 156; Cirkovic, str. 910. 129
Committee on the Elimination of Racial Discrimination, General Recommendation (CERD) 21, The right to
self-determination (48th Session, 1996), UN Doc. A/51/18, annex VIII (1996); Sancin et al., str. 43.
24
splošno predvideva, da se bo pravica do samoodločbe izvrševala znotraj obstoječih suverenih
drţav, v drţavnem ustavnem sistemu.130
To je potrebno zaradi v mednarodnem pravu prav
tako temejnega načela, načela ozemeljske celovitosti drţav.131
Zato načela samoodločbe ne
moremo razumeti kot pooblastilo ali spodbujanje kakršnekoli akcije, ki bi porušila ali
ogroţala ozemeljsko celovitost ali politično enotnost suverenih, neodvisnih drţav, ki se
ravnajo po načelu enakopravnosti in samoodločbe narodov.132
Na drugi strani pa pravica do zunanje samoodločbe vključuje pravico do lastne politične
ureditve in drţave ter - kot poslednje sredstvo - tudi pravico do odcepitve.133
Splošno soglasje
je, da so nosilci pravice do zunanje samoodločbe, poleg narodov pod kolonialno oblastjo,134
tudi tisti pod tujo okupacijo in tisti, katerih pravica do notranje samoodločbe je grobo,
sistematično in nevzdrţno kršena.135
Primeri dekolonizacije, so v večini ţe minili,136
tako da
130
UL OZN, člen 2; GA res 1514 (XV), 6. odst.; Millennium Declaration, člen 1(4); World Summit outcome, 5.
odst.; ICJ, Western Sahara Advisory Opinion, 50. odst.; ICJ, East Timor (Portugal v Australia), Ločeno mnenje,
Skubiszewski; Dugard, Raič, The Role of Recognition in the Law and Practice of Secession, in: Kohen, M. (ed.):
Secession: International Law Perspectives, Cambridge University Press, 2006, str. 103. 131
Ločeno mnenje, Koroma, 21. odst. To načelo je vsebovano ţe v UL OZN člen 2(4), resoluciji GS 2625
(1970), Helsinki Final Act; Vienna Declaration of the World Conference on Human Rights, posebej pa je bilo
potrjeno tudi v primeru razpada nekdanje SFRJ, in sicer v mnenju Arbitraţne komisije mirovne konference o
Jugoslaviji (poznane tudi kot Badinterjeve arbitraţne komisije) št. 2, ki je določilo, da pravica do samoodločbe
ne sme vključevati spremembe obstoječih mej v času neodvisnosti, razen ko se drţave dogovorijo drugače.
Komisija je s tem potrdila tudi ustaljeno načelo mednarodnega prava uti possidetis, ki narekuje da se nekdanje
notranje administrativne meje z osamosvojitvijo pretvorijo v zunanje drţavne meje. Mnenje št. 3 pa se sklicuje
tudi na ustavo SFRJ iz leta 1974, ki je v drugem odstavku 5. člena določala, da se ozemlje republike ne sme
spremeniti brez soglasja te republike. Iz teh določb lahko razberemo, da so notranje meje bivših republik SFRJ
ob njihovi osamosvojitvi postale zunanje drţavne meje, ki jih je bilo nato prepovedano spreminjati brez soglasja
drţave (torej tudi z odcepitvijo). Za več o tem glej Arbitration Commission of the Peace Conference on
Yugoslavia, Opinion No.2, 31 I.L.M. 1497 (1992); Arbitration Commission of the Peace Conference on
Yugoslavia, Opinion No.3, 31 I.L.M. 1499 (1992); Pellet, A.:The Opinions of the Badinter Arbitration
Committee – A Second Breath for the Self-determination of Peoples, in: 3 EJIL (1992), str. 178-185; pisna
izjava Slovenije v postopku, 4. odst.; pisna izjava Srbije, str. 205; pisna izjava Finske, str. 3; pisna izjava
Nizozemske, str. 8, pisna izjava Španije, str. 18. 132
General Assembly resolution 2625 (XXV), Annex I, The principle of equal rights and self-determination of
peoples; CERD General Recommendation No. 21, 1996, 6. člen; The Agenda for Peace, 1992, A/47/277-
S/24111, 17. in 19. odst.; Reference re Secession of Quebec, 154. odst.; Shaw, str. 523; Crawford, str.118, 417;
Türk, str. 157; Okoronkwo, Self-Determination and the Legality of Biafra’s Secession Under International Law
(2002) 25 Loy.L.A.Int’l&Comat L.Rev.63, str. 107. 133
CERD, General Recommendation 21; Sancin et al., str. 43. 134
Higgins, R.: Problems and Process, International Law and How We Use It, 1995, str. 113; Tomuschat, C.,
Secession and Self-determination in: Kohen (ed.), Secession, str.36; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re
Secession of Quebec, 132. odst.; ICJ, Namibia Advisory Opinion, 52. odst.; ICJ, Western Sahara Advisory
Opinion, 54. odst. 135
GA res 1514(XV), 1. člen; Crawford, str. 127; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec,
132. odst.; Sancin et al., str. 42. 136
To so bili primeri kolonij, ki so v 20. stoletju prešle v mandatno upravljanje, v okviru Društva narodov, in za
tem še primeri skrbništev določenih drţav nad temi ozemlji ter nesamoupravna ozemlja, oboje v okviru OZN.
Skrbnitva danes ni več in govorimo le še o nesamoupravnih ozemljih v okviru sistema Zdruţenih narodov.
Danes je takih ozemelj še 16. Tu naj poudarim še, da čeprav je bilo Kosovo ozemlje pod mednarodno upravo, ni
šlo za sistem skrbništva ali nesamoupravnega ozemlja, zaradi česar bi bilo upravičeno do zunanje samoodločbe.
V primeru Kosova gre za sistem mednarodnega upravljanja ozemlja, ki je v zgodovini ţe poznan, v moderni
25
so danes najbolj aktualni slednji primeri. Gre za to, da ima narod v situaciji, ko je močno
zatiran, ko so mu dolgotrajno in intenzivno kršene človekove pravice in, ko je popolnoma
prikrajšan pravice do notranje samoodločbe, ravno zaradi tega pravico do zunanje
samoodločbe,137
oz. celo do odcepitve.138
V teh primerih govorimo o t.i. izjemni odcepitvi. Pri
presojanju pogojev za obstoj te izjemne situacije moramo gledati kriterije kot so
diskriminacija, preganjanje, zanikanje avtonomne politične strukture in zanikanje dostopa do
vlade.139
V tem oziru so zelo pomembne tudi resolucije VS in GS, in drugih pomembnih
mednarodnih teles, ki lahko glede določene situacije izrazijo stališče, da prihaja do hudih
kršitev človekovih pravic.140
Vendar pa narod nima avtomatično pravice do ločene drţave niti, ko je podan obstoj takih
posebnih okoliščin. Oblikovanje samostojne drţave je namreč skrajni vidik izvrševanja
pravice do zunanje samoodločbe. Zato v mednarodnem pravu obstaja še en kriterij za pravico
do samostojne drţave (tudi preko odcepitve): prej morajo biti izčrpana vsa moţna sredstva za
uresničitev notranje samoodločbe, poskusiti pa je treba tudi z vsemi drugimi oblikami zunanje
samoodločbe (večja stopnja avtonomije znotraj drţave, oblikovanje nekakšne unije z matično
drţavo ipd.). To je posledica zaščite, ki jo mednarodno pravo nudi načelu ozemeljske
celovitosti drţav.141
Mnogi avtorji govorijo o tem, da načelo ozemeljske celovitosti v tem
primeru celo prevlada nad načelom samoodločbe. 142
obliki pa primerljiv le še s sistemom mednarodnega upravljanja ozemlja v Vzhodnem Timorju. Za več o tem glej
ločeno mnenje sodnika Cancado-Trindade, 54.-66. odst.; Wilde, R.: From Danzig to East Timor and Beyond:
The Role of International Territorial Administration, 95 American Journal of International Law (2001), str. 586-
605; Bothe, M., Marauhn, T.: U.N. Administration of Kosovo and East Timor: Concept, Legality and
Limitations of Security Council-Mandated Trusteeship Administration, in Kosovo and the International
Community - A Legal Assessment (ed. C. Tomuschat), The Hague, Kluwer, 2002, str. 223-239. 137
Ločeno mnenje, Yusuf, 7. odst.; ICJ, Wall Advisory Opinion, str.172; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re
Secession of Quebec, 133. odst.; Crawford, str. 384 ; GA res. 2625, člen 5(7); II. World Conference on Human
Rights held in Vienna, by the 1993 Vienna Declaration and Programme of Action, 2. odst. 138
Vrhovno sodišče Kanade, ibid., 122. in 138. odst.; Cassese, str. 334; Dugard, Raič, str. 103. 139
Ločeno mnenje, Yusuf, 16. odst. 140
Ibid. Yusuf pravi, da je lahko dodaten kriterij za presojo, ali so te okoliščine podane, tudi odločitev VS, da bo
interveniral. Kot primer, ko omenjeni pogoji niso bili izpolnjeni, navaja primer Katange, kjer je Afriška komisija
za človekove pravice odločila, da ni bilo dokazano, da je Kongo kršil človekove pravice prebivalcem Katange do
te mere, da bi bili upravičeni do zunanje samoodločbe (Katangese Peoples' Congress v. Zaire, African
Commission on Human and Peoples' Rights, Case 75/92 (1995), str. 1.). 141
GA Res.1541(1960), Principle VI; ICJ, Western Sahara Advisory Opinion, str. 32; Crawford, str. 621; SC
Res.971(1995); SC Res.937(1994); SC Res.934(1994); SC Res.906(1994); SC Res.169(1961); SC
Res.752(1992); SC Res.981(1995); SC Res.1772(2007); SC Res.1756(2007); SC Res.1556(2004); SC
Res.1769(2007); GA Res.3411D(1975); SC Res.264(1969); SC Res.541(1983). 142
Ločeno mnenje, Koroma, 22. odst.
26
Če povzamemo vse kriterije za uspešno odcepitev, ki so se izoblikovali v teoriji in praksi,
ugotovimo, da morajo biti izpolnjeni trije: najprej mora skupina dokazati, da izpolnjuje
pogoje za narod, nato, da drţava od katere se ţelijo odcepiti sistematično in trajno krši njihove
čovekove pravice, in končno, da je odcepitev res zadnja moţnost, torej da so se vse ostale
rešitve izkazale za neuspešne.143
Res pa je, da se ti kriteriji po mednarodnem običajnem pravu, ki ga sestavljata praksa drţav in
njihov opinio juris,144
presojajo precej strogo. V primerih, ki so sovpadali s kršitvami
človekovih pravic prebivalcev entitete, ki se je ţelela odcepiti, npr. v primerih Biafre,145
Abhazije146
Katange,147
Juţne Rodezije148
in Čečenije,149
poskušene odcepitve vseeno niso
dobile praktično nobene mednarodne podpore ali priznanja.150
Takšen izid gre deloma
pripisati dejstvu, da je matična drţava nasprotovala enostranski odcepitvi,151
deloma pa temu,
da naj ne bi prišlo do dovolj intenzivne kršitve človekovih pravic in je bilo zato treba ohraniti
načelo ozemeljske celovitosti. Zaradi nasprotovanja matične drţave posledično take
odcepitvene entitete tudi nikoli niso bile sprejete v članstvo OZN.
Naj opozorim še na to, da je bil edini primer uspešne odcepitve po letu 1945 odcepitev
Bangladeša (nekdanjega Vzhodnega Pakistana) od Pakistana leta 1971. To je bil edini primer,
ko je bila nova drţava priznana zunaj kolonialnega konteksta s strani izjemno velikega števila
drţav. Razlog za to je bil v tem, da je Zahodni Pakistan dolgotrajno in izredno grobo kršil
človekove pravice v Vzhodnem Pakistanu, kar je na koncu pripeljalo tudi do intervencije
Indije, ki je pomagala bengalskim vojaškim in paravojaškim silam v boju za samostojnost.
143
Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 134. odst.; Porter, Two Case Studies in Self-
determination: The Rock and The Bailiwick,2003, 4 San Diego Int’l L.J.339, str.5.; Griffioen, Ryngaert, str. 576. 144
ICJ, North Sea Continental Shelf (Federal Republic of Germany/Denmark), [1969] I.C.J.Rep.3, 77. odst.;
Thirlway, The Sources of International Law in: Evands (Ed.), International Law (2006) 115, str. 122. 145
Dugard, Raič, str. 111; Ijalaye, Was Biafra at any time a State in International Law? (1971) Am.J.Int’lL.65,
str.555-556. 146
SC Res.896(1994), 5. čl.; SC Res.1065(1996), 3. čl..; SC Res.1287(2000), 5. čl.; The European Parliament
Resolution on the Situation in Abkhazia (1996), 2. čl. 147
Katangese Peoples' Congress v. Zaire, 1. čl.; Nanda, Self-Determination and Secession in International Law,
29 Denv.J.Int’l L.&Pol’y 305, str. 311-319. 148
Griffioen, Ryngaert, str. 573; Dugard, Raič, str. 109; Crawford, str. 128-131; Fawcett, J.E.S., Security
Council Resolutions on Rhodesia, 41 BYIL (1965- 1966), str. 112-113. 149
Griffioen, Ryngaert, ibid.; Crawford, ibid. 150
Tomuschat, str. 28, 31; Crawford, str. 417; Arp, B. : The ICJ Advisory Opinion on the Accordance with
International Law of the Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo and the International
Protection of Minorities, German Law Journal, 1. julij/1. avgust, 2010, str. 864. 151
Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 112. odst.; Chan, The Legal Status of Taiwan
and the Legality of the Use of Force in a Cross-Taiwan Strait Conflict, (2002) 8 Chinese J.Int’l L.455, str.476;
Vidmar, str. 809.
27
Vendar je bil tudi v tem primeru Bangladeš sprejet v članstvo OZN šele po tem, ko ga je
priznal Pakistan.152
Glede na povedano lahko zaključimo, da odcepitev po mednarodnem pravu ni niti dovoljena,
niti prepovedana.153
Rečemo lahko, da je potencialno dovoljena pod določenimi pogoji.
Dejstvo je, da sodobno mednarodno pravo ne priznava enostranske pravice do odcepitve
izključno na podlagi ţelje večinskega prebivalstva določenega pododdelka nekega ozemlja,154
zato se mora vprašanje odcepitve in izpolnitev pogojev zanjo vedno presojati v vsakem
primeru posebej.
Izpostaviti pa velja tudi nasprotno mišljenje. Hilpold opozarja, da je stališče, da načelo
ozemeljske celovitosti prepoveduje enostransko odcepitev ţe zelo staro.155
Izvira iz t.i.
legitimistične šole, ki je zahtevala, da mora entiteta, ki se ţeli odcepiti, dobiti dovoljenje
matične drţave, če ţeli doseči samostojnost. Ta pristop ima še danes veliko število
privrţencev, vseeno pa je njegova pomanjkljivost v tem, da zamenjuje odsotnost
permisivnega pravila za odcepitev z njeno prepovedjo. Zahtevanje prepovedi odcepitve pa ni
zdruţljiva z današnjo univerzalno mednarodno skupnostjo, kjer ne moremo najti takega
soglasja. Hilpold še meni, da mnenje nekaterih drţav, da se mora upravičenost za odcepitev
presojati glede na vsak primer posebej,156
nima nobene podlage v mednarodnem pravu.157
Ob
takem načinu presoje (presojanju upravičenosti odcepitve od primera do primera) se namreč
tudi ne bi mogli izogniti arbitrarnosti.
4.3. Vprašanje, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu s splošnim
mednarodnim pravom
Če sedaj glede na zgoraj povedano poskušamo ugotoviti, ali je bila deklaracija neodvisnosti
Kosova v skladu z mednarodnim pravom, moramo analizirati naslednje sklope vprašanj:
152
Za več o tem glej Sancin et al., str. 54-55; Crawford, str. 415-416; Griffioen, Ryngaert str. 583. 153
Florio, str. 11. 154
SC Res. 971(1995), 4. odst.; SC Res. 937(1994); SC Res. 934(1994); SC Res. 906(1994); SC Res. 541(1983);
SC Res. 550(1984); Crawford, str. 418; Tomuschat, str. 27-37; Shaw, str. 523. 155
Hilpold, str. 42. 156
Pisna izjava Nemčije, 15.04.2009, str. 35. 157
Hilpold, str. 42., kjer se sklicuje na Hilpold, P., Self-Determination in the 21th Century - Modern Perspectives
for an Old Concept, 36 Israel Yearbook of Human Rights 2006, str. 247-288 in Hilpold, P., The Kosovo Case
and International Law: Looking for Applicable Theories, 8 Chinese JIL 2009, str. 47-61.
28
4.3.1. Ali so prebivalci Kosova poseben narod?
Po najbolj pogosti definiciji naroda moramo najprej raziskati, ali so prebivalci Kosova
objektivno, torej etnično, jezikovno in kulturno, drugačni od vseh drugih narodov.
Narodnost prebivalcev Kosova je preteţno Albanska. Glede na to, da Albanci ţe imajo svojo
drţavo, bi lahko zaključili, da so prebivalci Kosova le manjšina v Srbiji. Pa vendar so
kosovski Albanci v dolgoletni zgodovini pridobili nekatere edinstvene poteze. Bili so namreč
večino časa pod drugimi oblastmi kot Albanci v današnji Albaniji, ves čas so na Kosovu
ustvarjali svojo lastno kulturo in večino 20. stoletja so bili, medtem ko je ţe obstajala
vzporedna drţava Albanija, del Jugoslavije. Njihova posebna identiteta se je še posebej
močno oblikovala, ko so z ustavo SRFJ iz leta 1974 postali avtonomna republika in bili tako
de facto izenačeni z ostalimi federalnimi enotami.158
Kosovo je imelo takrat namreč enako
organizacijsko strukturo kot ostale republike, v obeh primerih je bilo na čelu enote kolektivno
predsedstvo, praktično izenačene so bile tudi pristojnosti pri odločanju o glavnih vprašanjih v
federaciji, poleg tega pa je Kosovo takrat vzpostavilo tudi pomembne lastne kulturne in
izobraţevalne ustanove.159
Ni presenetljivo, da je tako leta 2001 tudi sam ustavni okvir za
začasno samoupravo Kosova, ki ga je sprejel posebni predstavnik generalnega sekretarja
OZN, Kosovo označil za »entiteto pod začasno mednarodno upravo, ki ima, s svojim
narodom, edinstvene zgodovinske, pravne, kulturne in jezikovne značilnosti«.160
Če bi
upoštevali definicijo narodov, ki temelji na njihovi posebni identiteti in, ki bolj kot skupne
etnične in jezikovne elemente upošteva politično in zgodovinsko ozadje neke skupine, bi
lahko zaključili, da so prebivalci Kosova poseben narod.161
158
Pisna izjava Slovenije v postopku, 17.06.2009, 16. odst.; Weller pa govori ţe o »kvazirepubliki« (gl. Weller,
M.: Contested Statehood: Kosovo's struggle for independence, Oxford University Press, 2009, str.29). 159
Za več glej pisno izjavo Slovenije v postopku, 17.-25. odst., pa tudi npr. Independent International
Commission on Kosovo: The Kosovo report: conflict, international response, lessons learned, New York:
Oxford University Press, 2000; Vidmar, str. 784-807; Weller, str. 17-32. 159
Constitutional Framework for Provisional Self-Government, UNMIK/Reg/2001/9, 15.05.2001, dostopno na:
http://www.unmikonline.org/constframework.htm, člen 15. 160
Ibid., člen 1. 161
Ta zaključek podkrepi tudi mnenje Crawforda (na str. 220), da so prebivalci Tajvana danes poseben narod, saj
tudi, če niso izpolnjevali pogojev za to leta 1947, je do tega pripeljala izkušnja pol stoletja lastne samouprave.
Poleg tega pa je pojem naroda široko razlagala tudi Afriška komisija za človekove pravice v primeru Kevin
Mgwanga Gunme v. Cameroon, (Case No. 266/2003, ACHPR, 26 Annual Activity Report, 2008-09). Komisija
je v tem primeru zaključila, da so prebivalci Juţnega Kameruna poseben narod za potrebe pravice do
samoodločbe, saj jih povezuje skupna zgodovina, jezikovna tradicija, ozemeljska povezava in politični pogled,
poleg tega pa (in to je bil za komisijo tudi najpomembnejši element) se sami prepoznavajo kot narod z ločeno in
edinstveno identiteto (179. odst. odločitve). Etno-antropološki elementi tako za komisijo niso bili značilnega
pomena. Za več o tem glej Shelton, D.: Self-determination In Regional Human Rights Law: From Kosovo to
Cameroon, American Journal of International Law, 2001, str 67-72.
29
Obstajajo torej argumenti tako v prid kot v škodo temu, da kosovski Albanci izpolnjujejo
objektivne pogoje za narod.162 Če se osredotočimo še na subjektivni element, lahko prav tako
ugotovimo, da obstajajo znaki, da se kosovski Albanci dojemajo kot poseben narod: na to
najbolj očitno kaţe ţe sama deklaracija neodvisnosti Kosova, ki na večih mestih govori o
»našem narodu«, torej narodu Kosova.
Velja omeniti še ločeno mnenje sodnika Cancado-Trindade, ki se sicer strinja, da se pojem
naroda določi preko objektivnih in subjektivnih elementov, vendar meni da to v primeru
Kosova ni pomembno, saj so prebivalce Kosova označili kot narod ţe resolucija 1244 in
celoten UNMIK ustavni okvir.163
Naj tu dodam še, da tudi samo Sodišče v svetovalnem
mnenju govori o »narodu Kosova«,164
iz česar lahko sklepamo, da ga tudi samo dojema kot
takega.
4.3.2. Je prišlo do dolgotrajnega in intenzivnega kršenja človekovih pravic?
Prva trenja med Srbi in kosovskimi Albanci so nastala ţe s procesom islamizacije s strani
Otomanskega imperija sredi 15. stoletja. Do takrat je bilo tudi prebivalstvo na Kosovu tako
srbsko kot albansko, nato pa so, skozi več stoletij, drug drugega izmenično poskušali nasilno
izseliti iz Kosova. Ti izmenični poskusi izselitve so se nadaljevali še med prvo in drugo
svetovno vojno, po drugi svetovni vojni pa je bilo Kosovo dodeljeno Srbiji znotraj SFRJ. Leta
1966 je Kosovo dobilo status avtonomne pokrajine v okviru Srbije, kasneje pa z ustavo SFRJ
1974 status avtonomne pokrajine, enakopravne drugim republikam. Drugo polovico 20.
stoletja so na Kosovu zaznamovali tudi strogi represivni ukrepi, ki jih je uvedla Jugoslavija in
s katerimi so diskriminirali albansko prebivalstvo.165
Prav tako pa je bil kritični moment za
nadaljnje dogodke ta, da se je do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja izrazito povečal
deleţ albanskega prebivalstva na Kosovu, zaradi česar so se med-etninčna trenja le še
stopnjevala in sčasoma prerasla v odkrito nasilje med Srbijo in kosovskimi Albanci. Leta
1989 je Srbija ukinila kosovsko avtonomijo, kar je sproţilo začetek oboroţenega spopada med
Beogradom in kosovskimi silami, predvsem Osvobodilno vojsko Kosova (OVK). Konflikt se
je stopnjeval proti letu 1998, ko je bil ţe tako močan in humanitarna kriza ţe tako resna, da je
VS začel izdajati resolucije, v katerih je pozival k prenehanju nasilja na obeh straneh ter
162
Griffioen, Ryngaert, str. 576. 163
Ločeno mnenje, Cancado-Trindade, 228-9. odst. 164
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 105. in 109. odst. 165
The Kosovo report, str. 35.
30
označil stanje na Kosovu kot groţnjo mednarodnemu miru in varnosti.166
Po neuspelem
Rambouilleškem sporazumu167
je NATO sproţil več kot dva meseca trajajočo akcijo, v kateri
naj bi z bombnimi napadi srbske sile prisilil k umiku. To pa je povzročilo le še intenzivnejše
spopade med vojaškimi silami ZRJ in OVK in pripeljalo do vrhunca humanitarne katastrofe.
Poleg tega je operacija povzročila tudi veliko gmotno škodo v ZRJ in terjala od petsto do tisoč
civilnih ţrtev.168
Junija 1999 je Milošević privolil v tujo vojaško prisotnost na Kosovu in
umik svojih čet, 10. junija 1999 pa je VS sprejel resolucijo 1244, ki je Kosovo postavila pod
prehodno upravo OZN.169
Obstaja široko strinjanje, da je na Kosovu v 20. stoletju prihajalo do mnoţičnih kršitev
človekovih pravic.170
Kot poudarja tudi sodnik Cancado-Trindade, je zaskrbljenost nad
kosovsko humanitarno tragedijo izrekel VS, GS, ECOSOC, generalni sekretar, skratka
celoten OZN.171
Tudi sama resolucija 1244 se v 6. preambularnem odstavku sklicuje na izjavo
generalnega sekretarja z dne 9. aprila 1999, ki izraţa zaskrbljenost nad humanitarno tragedijo
na Kosovem. Prav tako je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) v
sodbi Milutinović172
ugotovilo, da je Kosovo zaznamovala zgodovina etničnega čiščenja in
hudodelstev zoper človečnost. Tudi Meddrţavno sodišče je v sodbi iz junija 1999 Legality of
Use of Force (Yugoslavia v. Belgium), govorilo o human tragedy, the loss of life, and the
enormous suffering in Kosovo.173
Neodvisna organizacija Human Rights Watch pa je v
svojem poročilu ugotovila, da je prišlo do mnoţičnega notranjega razseljevanja in izredno
slabega humanitarnega poloţaja, vključno s številnimi kršitvami humanitarnega prava.174
166
S.C. Res. 1160 (1998), 3. preambularni odst.; S.C. Res. 1199 (1998), 6. preambularni odst.; S.C. Res. 1203
(1998), 8. preambularni odst.; S.C. Res. 1239 (1998), 3. prambularni odst. 167
Februarja 1999 so se v Rambouilletu v Franciji začela pogajanja med FRJ in kosovskimi Albanci, s ciljem
doseči politično rešitev. 23. februarja 1999 je bil s strani t.i. Skupine za stike (ZDA, Zdruţeno Kraljestvo, Rusija,
Francija in Italija) pripravljen Rambouilleški sporazum o začasnem dogovoru za mir in samoupravo na Kosovu.
Predvideval je znatno avtonomijo Kosova znotraj Srbije, vendar ga Srbija na koncu, 18. marca 1999, ni ţelela
podpisati. Rambouilleški sporazum je dostopen na http://www.commondreams.org/kosovo/rambouillet.htm. 168
Za več o tem glej Sancin, et al., str. 68. 169
Za več o tem glej npr. the Kosovo Report; Sancin et al., str. 67-69; Vidmar, str. 784-807; Weller, str. 17-32;
Security Council Report, Kosovo Historical Chronology,
http://www.securitycouncilreport.org/site/pp.aspx?c=glKWLeMTIsG&b=2693009&printmode=1. 170
Watson, When in the Course of Human Events: Kosovo's Independence and the Law of Secession (2008) 17
Tulane J.Int’l&Comp.L.267, str.7. 171
Ločeno mnenje, Cancado-Trindade, 218. odst. 172
ICTY, Prosecutor v. Milan Milutinović et al., sodba z dne 26.02.2009. 173
ICJ, Legality of Use of Force (Yugoslavia v. Belgium), Provisional Measures, Order of 2 June 1999, str. 131. 174
Human Rights Watch: Federal Republic of Yugoslavia: Humanitarian law violations in Kosovo (oktober
1998). Glej tudi Sancin et al., str. 67.
31
Glede na vse povedano bi lahko rekli, da je prebivalstvo na Kosovu (vsaj v letu 1999) utrpelo
dovolj hude kršitve človekovih pravic za upravičenje pravice do zunanje samoodločbe.175
Vseeno pa moram spomniti, da tudi v primerih izredno zatiranih skupnosti OZN odcepitve ni
podpiral (kot rečeno je bil edina izjema Bangladeš), ampak dal prednost načelu ozemeljske
celovitosti.176
Naj v tem oziru izpostavim izjavo generalnega sekretarja OZN U Thanta, ki je
leta 1970, ko je naslavljal vprašanje odcepitve Biafre od Nigerije in Katange od Konga, rekel:
»Stališče Zdruţenih narodov je jasno. Kot mednarodna organizacija Zdruţeni narodi niso
nikoli priznavali, ne priznavajo in menim, da tudi nikoli ne bodo priznavali, načela odcepitve
dela od njihove drţave članice«.177
4.3.3. Je bila odcepitev skrajno sredstvo?
Tudi, če prebivalci Kosova izpolnjujejo pogoje za narod in tudi, če zaključimo, da je prišlo do
mnoţičnega kršenja človekovih pravic, mora biti za to, da lahko govorimo o upravičenosti do
zunanje samoodločbe, izpolnjen še en pogoj: prej morajo biti poskušene vse ostale moţnosti
ureditve statusa znotraj drţave, zaradi česar je odcepitev res skrajno sredstvo.
Za presojo izpolnjenosti te zahteve si moramo najprej pogledati zgodovino kosovskega
iskanja moţnosti za rešitve. Leta 1999 se je z resolucijo 1244 ustvaril začasni reţim
mednarodne uprave Kosova, po katerem je bila vsa zakonodajna in izvršna oblast glede
Kosova zaupana UNMIK-u, mednarodni civilni upravi na Kosovu, ki jo je izvrševal posebni
predstavnik generalnega sekretarja OZN. Dve leti za tem se je promulgiral še ustavni okvir za
Kosovo, ki je razmejil pristojnosti med posebnim predstavnikom oz. generalnim sekretarjem
in začasnimi institucijami samouprave Kosova (t.j. predsednikom Kosova, skupščino Kosova
in vlado Kosova, na čelu katere je bil premier). Ena glavnih nalog mednarodne civilne
prisotnosti po resoluciji 1244 je bila olajševanje političnega procesa za določitev prihodnjega
statusa Kosova, z upoštevanjem Rambouilleških sporazumov.178
Leta 2005 je t.i. Skupina za
stike, ki so jo sestavljale ZDA, ZK, Francija, Nemčija, Italija in Rusija, sestavila The Guiding
Principles of the Contact Group, ki jih je potrdil tudi VS, kot aneks k pismu, ki ga je 10.
175
S tem se strinjajo tudi nekateri sodniki v ločenih mnenjih: Cancado-Trindade v 178. odst., in Yusuf v 13. odst. 176
Cirkovic, str. 906. 177
UN Monthly Chronicle, United Nations Office of Public Information, Volume VII, Number 2, 1970, str. 36. 178
Resolucija VS 1244 (1999), točka e) 11. odstavka.
32
novembra 2005 poslal generalnemu sekretarju OZN.179
The Guiding Principles so določila, da
se lahko končni status Kosova doseţe le s soglasjem vseh strank, do katerega pride s pogajanji
(achieve a negotiated settlement) ali pa s posebno resolucijo VS.180
Nadalje je pomembno, da
je istega leta generalni sekretar OZN za svojega posebnega odposlanca za prihodnji status
Kosova določil g. Marttija Ahtisaarija, in ga zadolţil za vodenje pogajanj med Beogradom in
Prištino. Po dveh letih intenzivnih pogajanj je g. Ahtisaari zaključil, da so vse moţnosti
pogajanj izčrpane in, da je edina moţnost za politično stabilno in ekonomsko uspešno Kosovo
njegova neodvisnost, pod začasnim mednarodnim nadzorom.181
Generalni sekretar je
Ahtisaarijev predlog predlagal v potrditev VS, vendar ga je le-ta julija 2007 dokončno zavrnil.
VS je za tem za vodenje pogajanj med Kosovom in Srbijo pooblastil še t.i. Trojko,
sestavljeno iz predstavnikov ZDA, Rusije in EU, vendar tudi ti po šestih mesecih pogajanj
niso dosegli nobenega napredka.182
Kosovo je nato 17. feburarja 2008 razglasilo neodvisnost.
Pri tem je treba opozoriti, da je resolucija 1244 takrat še vedno veljala, VS je bil še vedno
angaţiran z zadevo (seised of the matter)183
in še vedno je veljalo, da je treba rešitev glede
prihodnjega statusa Kosova doseči s pogajanji.
Glede izpolnitve pogoja skrajnega sredstva je torej ključnega pomena predvsem resolucija
1244.184
Čeprav je ta resolucija lex specialis, ki uravnava poloţaj na Kosovu, so njene določbe
relevantne tudi za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za upravičenost odcepitve po splošnem
mednarodnem pravu, saj resolucija predstavlja del uporabljivega mednarodnega prava, ki je
179
Guiding principles of the Contact Group for a settlement of the status of Kosovo, annex to the Letter dated 10
November 2005 from the President of the Security Council addressed to the Secretary-General, United Nations
Doc. S/2005/709. 180
Ibid., 3., 4., 7. in 8. odst. 181
Report transmitted to the President of the Security Council by letter from the Secretary-General, 26.03.2007,
S/2007/168. 182
Za več o tem glej npr. the Kosovo report, Vidmar, str. 784-807; Weller, str. 17-32; Security Council Report,
Kosovo Historical Chronology. Naj dodam še mnenje Majnikove iz 2007, da je bilo v tistem trenutku sicer več
sprejemljivih moţnosti izida končnega statusa Kosova, vendar bi morala rešitev v vsakem primeru temeljiti na
ohranjanju ravnoteţja med pravico Srbije do ozemeljske celovitosti in pravico kosovskih Albancev do
samoodločbe. Majnik je pravilno predvidevala, da je najbolj verjetno, da bo Kosovo razglasilo neodvisnost in
tako postalo samostojno. Vendar pa je menila, da bo do tega prišlo na drugačen način: najprej bi Kosovo o
neodvisnosti odločalo na referendumu, nato pa bi se, v primeru zadovoljivega rezultata, o načinu in času
razglasitve neodvisnosti pogajalo z mednarodno skupnostjo in na koncu še z VS. Šele po priznanju s strani
mednarodne skupnosti bi kosovska skupščina nadaljevala z vzpostavitvijo institucij samostojne drţave (gl.
Majnik, K., Končni status Kosova: opcije in poti do njih, diplomsko delo, 2007, str. 26 in 34). Naj dodam, da
Kosovo pred razglasitvijo neodvisnosti leta 2008 ni organiziralo referenduma za odločanje o tem vprašanju, je
bil pa tak referendum (sicer neformalno) izveden ţe leta 1992, ko je večina prebivalcev Kosova glasovala za
neodvisnost. Srbija je referendum za tem razglasila za ničnega. Več o tem v Weller, str. 29. 183
To pomeni, da se bo VS k zadevi še vračal in sprejemal nove odločitve. Gl. Türk, str. 518. 184
Na to opozarja tudi Yusuf, ko pravi, da je v kontekstu določanja ali so vsa moţna sredstva za uresničitev
notranje samoodločbe izčrpana, vloga VS in GS OZN izjemnega pomena (16. odst.).
33
takrat veljalo za Kosovo.185
V tem oziru je najpomembnejše to, da resolucija 1244 določa, da
se mora odločitev glede končnega statusa Kosova doseči s pogajanji in z upoštevanjem
ozemeljske celovitosti Srbije ter Rambouilleških dogovorov (ki pa kot rešitev predvidevajo
znatno avtonomijo Kosova znotraj Srbije). Pomen omenjenih določb bo podrobneje
obravnavan v nadaljevanju.
Če se sedaj lotimo presoje upravičenosti t.i. izjemne odcepitve, lahko ugotovimo, da je bila
Kosovu leta 1989 z odvzemom avtonomije kršena pravica do notranje samoodločbe, da je
prišlo do hudih kršitev človekovih pravic kosovskih Albancev in, da so pogajanja med
kosovskimi Albanci in Srbi v Rambouilletu propadla.186 Tako bi lahko zaključili, da so bili
leta 1999 pogoji za zakonito odcepitev in neodvisnost Kosova izpolnjeni (čeprav še vedno
ostaja vprašanje, če so bili kosovski Albanci res poseben narod). Vendar je bila leta 2008
situacija popolnoma drugačna- srbska vlada je bila pripravljena nuditi Kosovu znatno
avtonomijo (z izjemo neodvisnosti), nasilje nad prebivalci Kosova je prenehalo, resolucija
1244 pa je še vedno predvidevala obveznost pogajanj med strankama.187
Menim, da ravno ta
dolţnost nadaljevanja pogajanj in odsotnost kakršnekoli drugačne odločitve VS vodi v
zaključek, da deklaracija neodvisnosti Kosova in posledična odcepitev Kosova od Srbije ni
bila skrajno sredstvo za potrebe ugotavljanja pravice do samoodločbe.
4.3.4. Je bil Kosovo primer sui generis?
Določen del strokovne javnosti je prepričan, da je Kosovo primer sui generis, ki je neločljivo
povezan z razpadom Jugoslavije in mora biti zato tudi ocenjen v teh okoliščinah.188
Edinstvene poteze, ki naj bi jih našli le v primeru Kosova, predstavljajo predvsem mnoţično
kršenje človekovih pravic prebivalcev Kosova s strani Srbije, sprejetje resolucije 1244, in
dolgo obdobje uprave OZN.189
K temu so pritrdile tudi nekatere drţave v postopku pred
185
Naj opozorim še na mnenje, da bi Sodišče moralo obravnavati skladnost z resolucijo 1244 pred skladnostjo s
splošnim mednarodnim pravom, oz. da slednjega vprašanja sploh ne bi rabilo obravnavati, saj v mednarodnem
pravu velja lex specialis derogat legi generali, zaradi česar je bilo v tem primeru edino relevantno pravo le
resolucija 1244 (glej npr. Ryngaert, str. 188). 186
Griffioen, Ryngaert, str. 573. 187
Tudi Majnik ugotavlja, da bi moral, v kolikor se stranki ne bi mogli dogovoriti o končnem statusu, o tem
odločiti VS (gl. Majnik, str. 34). 188
Borgen, The Language of Law and the Practice of Politics: Great Powers and the Rhetoric of Self-
Determination in the Cases of Kosovo and South Ossetia (2009) 10 Chicago J.Int’l.L.1, str. 7; Müllerson,
Precedents in the Mountains: On the Parallels and Uniqueness of the Cases of Kosovo, South Ossetia and
Abkhazia (2009) 8 Chinese J.Int’lL.2, str.2. 189
Ločeno mnenje, Yusuf, str.13.
34
Sodiščem,190
poleg tega pa še npr. Independent International Commission on Kosovo in
posebni odposlanec generalnega sekretarja za vprašanje Kosova, g, Martti Ahtisaari.191
Na drugi strani pa so bila v postopku izraţena tudi mnenja, da situacija na Kosovu ni sui
generis, in da moramo tudi, če bi jo dojemali kot tako, zanjo še vedno uporabiti mednarodno
pravo, in ga ne enostavno prezreti.192
Lahko bi rekli, da je Kosovo v svoji zgodovini, predvsem zaradi kršenja človekovih pravic in
poskusov urejanja njegovega statusa s strani OZN, unikaten primer. Vendar je prav tako
edinstven vsak drugi primer, ki se bori za neodvisnost (npt. Tibet, Tajvan, Katanga, Biafra,
Severni Ciper, Bangladeš, Juţna Osetija, Abhazija, Čečenija, Vzhodna Anatolija, Juţni
Sudan, Palestina,…).193
Zagovarjanje sui generis narave Kosova pomeni, da se bo lahko v
prihodnje na isti argument sklicevala vsaka entiteta, ki se bo ţelela odcepiti od matične
drţave, s čimer bi sam pojem sui generis izgubil na pomenu. Pomembno je, da na vsakem
primeru, ki ga zadevajo določbe mednarodnega prava, le-te tudi uporabimo. Menim, da v
primeru Kosova, uporabljiva pravila mednarodnega prava glede pravice do odcepitve kaţejo
na to, da Kosovo ni izpolnilo vseh potrebnih pogojev za odcepitev (predvsem ne pogoja
skrajnega sredstva), zaradi česar njegova deklaracija neodvisnosti ni bila v skladu z
mednarodnim pravom.194
190
Argentina, Azerbajdţan, Češka, Danska, Estonija, Francija, Nemčija, Irska, Japonska, Latvija, Luksemburg,
Maldivi, Poljska, Slovenija, ZK in ZDA. 191
Security Council Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement, S/2007/168/Add.1 (26.03.2007),
Report of the Special Envoy of the Secretary-General on Kosovo’s future status. 192
Tako so menile Albanija, Avstrija, Bolivija, Brazilija, Ciper, Egipt, Libija, Nizozemska, Norveška, Romunija,
Rusija, Srbija, Španija, Slovaška, Švica in Venezuela. 193
Florio poudarja, da bi bilo zato primerneje reči, da je Kosovo izjemen, in ne unikaten primer (gl. Florio, str.
22, sklicuje se na Coppieters, B.: The Recognition of Kosovo: Exceptional but not Unique, in European Security
Forum, What is Just Secession? (Is Kosovo Unique?),Working Paper no. 28., str. 143). 194
Tako mneni tudi mnogo avtorjev (gl. ločeno mnenje, Koroma, 2. in 20. odst.; Ryngaert, str. 493; Vidmar, str.
817; Yee, str. 780; Florio, str. 14; Griffioen, Ryngaert, str. 573) in tudi mnogo drţav v svojih izjavah v postopku
pred Sodiščem: Albanija, Argentina, Azerbajdţan, Bolivija, Brazilija, Ciper, Kitajska, Egipt, Iran, Libija,
Maldivi, Romunija, Rusija, Srbija, Španija, Slovaška in Venezuela.
35
5. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA Z
RESOLUCIJO VARNOSTNEGA SVETA OZN 1244 (1999)
5.1. Mnenje Sodišča
Sodišče najprej pove, da je bila resolucija VS 1244 izrecno sprejeta na podlagi VII. poglavja
UL OZN in zato ustvarja mednarodnopravne obveznosti.195
Zatem opredeli še pravila za
razlago te resolucije in poudari, da mora biti resolucija brana skupaj s splošnimi načeli
vsebovanimi v aneksih 1 in 2 k resoluciji.196
Nato se loti presoje, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu z resolucijo 1244, pri
čemer, na način kot sem opisala zgoraj (3.1.1.), najprej določi identiteto avtorjev deklaracije.
Pri analizi resolucije 1244 Sodišče ugotovi, da je bil namen resolucije ustvariti začasen reţim
za Kosovo in vzpostavitev njegovega končnega statusa šele preko dolgoročnega političnega
procesa. Resolucija naj tako ne bi vsebovala nobenih določb glede končnega statusa Kosova
ali pogojev za dosego le-tega.197
V tem oziru Sodišče ugotavlja, da je praksa VS taka, da je v
primerih, ko je VS ţelel vzpostaviti restriktivne pogoje za stalni status ozemlja, te pogoje tudi
izrecno opredelil v relevantni resoluciji. Kot primer za to navede resolucijo glede Cipra198
in
pravi, da v nasprotju s tem resolucija 1244 glede tega molči.199
Resolucija 1244 tako ne
prekludira izdaje deklaracije neodvisnosti, saj oba instrumenta delujeta na različnih nivojih: v
nasprotju z resolucijo 1244, je deklaracija neodvisnosti poskus določitve končnega statusa
Kosova.200
Nadalje Sodišče pravi, da je resolucija 1244 ustvarila obveznosti le za drţave članice OZN in
za take organe OZN, kot so generalni sekretar in njegov posebni predstavnik. Meni, da je
edini razlog, zaradi katerega resolucija omenja tudi ostale akterje ta, da je VS zahteval, da
OVK in ostale oboroţene kosovsko albanske skupine takoj prenehajo vse napadalne akcije201
195
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 85. odst. 196
Ibid., 94. in 95. odst. 197
Ibid., 114. odst. 198
Ibid.. Sodišče pravi: »The Security Council, in its resolution 1251 of 29 June 1999, reaffirmed its position that
a Cyprus settlement must be based on a State of Cyprus with a single sovereignty and international personality
and a single citizenship, with its independence and territorial integrity safeguarded.«. 199
S tem so se v svojih pisnih izjavah strinjale tudi naslednje drţave: Avstrija, Češka, Estonija, Francija,
Nemčija, Irska, Japonska, Latvija, Poljska, Švica, ZK in ZDA. 200
Ibid. 201
Resolucija 1244, 15. odst.
36
in ta, da resolucija poziva k polnem sodelovanju vseh, ki jih to zadeva, z MKSJ.202
Sodišče
tako sklene, da iz besedila resolucije ne moremo sklepati, da je imel VS namen mimo tega
vzpostaviti posebne dolţnosti ali prepovedi delovanja za katerekoli druge akterje (vključno z
avtorji deklaracije neodvisnosti).203
Poleg tega je VS v nekaterih drugih resolucijah
neposredno naslovil »kosovsko albansko vodstvo«,204
v resoluciji 1244 pa tega naslavljanja ni
uporabil.205
Sodišče zaključi, da resolucija 1244 ni vsebovala prepovedi razglasitve neodvisnosti, ki bi
bila zavezujoča za avtorje deklaracije. Prav tako taka prepoved ne izhaja iz jezika resolucije,
kot se ga razume v njenem kontekstu in z upoštevanjem njenega predmeta in cilja. Jezik
resolucije 1244 glede tega je v najboljšem primeru dvoumen. Sodišče še pravi, da izraz
political settlement v resoluciji ne spreminja njegovega zaključka, ker se tudi ta izraz nanaša
na dolţnosti mednarodne civilne prisotnosti in ne ostalih akterjev, in ker je ta izraz podvrţen
različnim razlagam.206
Zato Sodišče odloči, da deklaracija neodvisnosti ni kršila resolucije VS
1244.207
5.2. Analiza mnenja Sodišča
5.2.1. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ne vsebuje določb za določitev končnega
statusa Kosova
Če ţelimo ugotoviti, ali resolucija 1244 vsebuje določbe za določitev končnega statusa, se
moramo osredotočiti na dva pojma znotraj resolucije: potrjevanje ozemeljske celovitosti
Srbije (4.2.1.1.) in izraz končna rešitev (final settlement) (4.2.1.2.).
202
Resolucija 1244, 14. odst. 203
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 115. odst. 204
Ibid, 116. odst. Sodišče se sklicuje na resolucije VS 1160 (1998), 4. odst.; 1199 (1998), 2., 3., 6. in 13. odst.;
1203 (1998), 4., 5., 6., 10. in 11. odst. 205
Ibid., 117. odst. 206
Ibid., 118. odst. 207
Ibid., 119. odst.
37
5.2.1.1. Resolucija 1244 potrjuje ozemeljsko celovitost Srbije in predvideva povečanje
avtonomije Kosova znotraj Srbije
Resolucija 1244 se v drugem preambularnem odstavku sklicuje na prej sprejete resolucije VS,
1160 (1998), 1199 (1998), 1203 (1998) in 1239 (1999), ki vse potrjujejo suverenost in
ozemejsko celovitost ZRJ. Nadalje tudi sama resolucija 1244 v preambuli potrdi zavezanost
vseh drţav članic k suverenosti in ozemeljski celovitosti ZRJ in ostalih drţav v regiji, pri
čemer se sklicuje na Helsinško sklepno listino in aneks 2 k resoluciji.208
V preambuli
resolucije se potrdi še poziv v vseh prej omenjenih resolucijah VS k znatni avtonomiji in
samoupravi Kosova. Naj spomnimo, da v skladu z drugim odstavkom 31. člena DKPP
preambula mednarodne pogodbe sodi v kontekst pogodbe, in ima tako bistven pomen pri
njeni razlagi.209
Resolucija 1244 nato v operativnem delu pravi, da bo politična rešitev kosovske krize
temeljila na načelih, ki so vsebovani v obeh aneksih k resoluciji.210
Oba aneksa potrdita
spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti Srbije ter potrdita zavezanost k dosegu
znatne samouprave Kosova211
oz. uţivanja znatne avtonomije Kosova znotraj FRJ, v okviru
začasnega političnega okvirja, ki se bo vzpostavil z resolucijo.212
Nadalje resolucija pooblasti generalnega sekretarja OZN za ustanovitev mednarodne civilne
prisotnosti na Kosovu, zaradi zagotovitve začasne uprave za Kosovo, pod katero bo lahko
Kosovo uţivalo znatno avtonomijo znotraj FRJ.213
Glavne naloge mednarodne civilne
prisotnosti bodo, med drugim, promoviranje ustanovitve znatne avtonomije in samouprave
Kosova, ob polnem upoštevanju aneksa 2 resolucije in Rambouilleških dogovorov, vse do
končne rešitve (pending a final settlement).214
Rambouilleški dogovori kot končno rešitev za
Kosovo, predvidijo znatno avtonomijo Kosova znotraj Srbije in pri tem potrdijo pravico
Srbije do suverenosti in ozemeljske celovitosti.215
208
Omenjena dokumenta oba potrdita načelo ozemeljske celovitosti drţav: Helsinška sklepna listina v delu 1(a,
IV), Aneks 2 k resoluciji pa v 5. odst. 209
Dunajska konvencija o pogodbenem pravu (1969), Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 30/72 in
Uradni list RS- MP, št. 9/1992, 31. člen; Shaw, str. 840; Ločeno mnenje, Tomka, 23. odst. 210
1. operativni odstavek resolucije. 211
Aneks 1, odst. 6. 212
Aneks 2, odst. 5. 213
10. odstavek resolucije. 214
Točka a) 11. odstavka resolucije. 215
1. preambularni odstavek Rambouilleških sporazumov.
38
Resolucija VS 1244 je torej ohranila oz. potrdila suverenost FRJ216
nad Kosovim ter
predvidela dosego znatne avtonomije Kosova znotraj FRJ. Res pa je, da se v resoluciji ta dva
pogoja večinoma omenjata v okviru »začasne uprave za Kosovo« (razen v točki (e) 11. člena,
ki pravi, da je tudi v okviru političnega procesa za določanje prihodnjega statusa Kosova treba
upoštevati Rambouilleške dogovore). Tako bi se lahko strinjali s Sodiščem, da se potrjevanje
ozemeljske celovitosti Srbije in zahteva po avtonomiji Kosova znotraj Srbije nanašajo
primarno na začasni status Kosova.
V tem okviru velja izpostaviti tudi stališče Avstrije v postopku, da je potrjevanje spoštovanja
ozemeljske celovitosti drţave s strani VS njegova običajna praksa, ko deluje po sedmem
poglavju ustanovne listine. Avstrija kot primer izpostavlja resolucijo 1272 (1999) o
Vzhodnem Timorju, kjer je VS potrdil ozemeljsko celovitost Indonezije in hkrati izrecno
pozdravil voljo timorskega naroda po neodvisnosti. To naj bi nakazovalo, da VS ne vidi
nobenega nasprotja med spoštovanjem ozemeljske celovitosti in procesom, ki vodi v
neodvisnost, zaradi česar preambularno sklicevanje v resoluciji 1244 na ozemeljsko celovitost
FRJ ne pomeni, da mora biti prihodnji status Kosova določen znotraj meja ZRJ.217
Kljub temu pa je pogosto nasprotno mnenje, da je resolucija upoštevanje ozemeljske
celovitosti Srbije in avtonomije Kosova znotraj nje predvidevala tudi za določitev končnega
statusa Kosova, zaradi česar se Kosovo ne sme odcepiti od Srbije.218
216
To potrdi tudi samo Sodišče v 95. odst. 217
Izjava Avstrije v ustnem postopku, 01.12.2010, CR 2009/24, 16. odst. Vendar pa moram tu dodati, da je VS
OZN v resoluciji 1272 (1999) sicer res potrdil ozemeljsko celovitost Indonezije in pravico Vzhodnega Timorja
do neodvisnosti, vendar je razlika s primerom Kosova v tem, da je pravica Vzhodnega Timorja do neodvisnosti
izhajala ţe iz resolucije GS 1514 (XV), saj je bil Vzhodni Timor določen kot nesamoupravno ozemlje in je imel
zato neizpodbitno pravico do neodvisnosti. Poleg tega je OZN vseskozi kot upravno oblast nad Vzhodnim
Timorjem priznaval Portugalsko, Indonezijsko vojaško intervencijo pa večkrat obsodil in pozval Indonezijske
sile k umiku, ostale drţave pa k spoštovanju ozemeljske celovitosti Vzhodnega Timorja (glej npr. resolucije VS
OZN št. 384 (1975), 389 (1976), in resolucijo GS OZN 3485 (XXX) iz leta 1975). Kasneje je VS pozival
Portugalsko in Indonezijo k pogovorom glede neodvisnosti Vzhodnega Timorja, nadzorovanimi s strani OZN
(glej predvsem resolucije VS OZN št. 1236 (1999), 1246 (1999), 1262 (1999) in 1264 (1999) ). 5. maja 1999 sta
Portugalska in Indonezija sklenili dogovor, da se bo izvedel referendum za neposredno odločanje prebivalcev
Vzhodnega Timorja o njihovem bodočem statusu (S/1999/513, aneksi 1-3). Večina prebivalcev se je na
referendumu 30. avgusta 1999 odločila za neodvisnost s predhodno mednarodno upravo pod OZN, kar je potrdil
tudi VS v resoluciji 1272 (1999). Velja opozoriti, da nasprotno v primeru Kosova noben organ OZN ni nikoli
potrdil, da ima Kosovo pravico do neodvisnosti (niti ni bilo o tem predvideno referendumsko odločanje). Tega
tudi ni potrdila resolucija 1244, v kateri najdemo izrecno potrditev ozemeljske celovitosti Srbije. Poleg tega
Kosovo tudi ni moglo imeti pravice do neodvisnosti v okviru dekolonizacije po resoluciji GS 1514 (XV). Zato
lahko rečemo, da je bila potrditev ozemeljske celovitosti Srbije v resoluciji 1244 mišljena v drugačnem
kontekstu in z drugim namenom kot potrditev ozemeljske celovitosti Indonezije v resoluciji VS 1272 (1999). 218
Ločeno mnenje, Koroma, 11. odst.
39
5.2.1.2. Izraz »končna rešitev« in dejstvo, da bi končni status Kosova moral potrditi Varnostni
svet OZN
Resolucije VS 1160, 1199 (1998) in 1203 (1998), na katere se sklicuje preambula resolucije
1244, vse pozivajo k dialogu med oblastmi v Beogradu in vodstvom kosovsko albanske
skupnosti, ki bi pripeljal do konca krize in do izpogajane politične rešitve za vprašanje
Kosova.219
Resolucija 1244 v 11. operativnem odstavku določa, da glavne obveznosti mednarodne
civilne prisotnosti na Kosovu vključujejo (a) spodbujanje ustanovitve znatne avtonomije in
samouprave Kosova, do končne rešitve, in upoštevaje aneksa 2 in Rambouilleških
sporazumov; (c) organizacijo in nadzor razvoja začasnih institucij samouprave, do politične
rešitve; (e) spodbujanje političnega procesa, namenjenega določitvi Kosovskega bodočega
statusa, upoštevaje Rambouilleške sporazume. 21. člen resolucije 1244 še pravi, da VS ostaja
angaţiran z zadevo, kar pomeni, da je njegova vloga glede končne rešitve za Kosovo
ohranjena, pomemben pa je tudi 8. odstavek ankesa 2, ki določa da pogajanja med strankama
za rešitev (for a settlement) ne bodo odloţila vzpostavitve demokratičnih institucij
samouprave Kosova.
Prav tako je jasna nadaljnja praksa VS glede resolucije 1244. Leta 2005 so člani omenjene
Skupine za stike v svojih Guiding Principles zelo jasno rekli, da »bi bila kakršnakoli rešitev,
ki bi bila enostranska ali posledica uporabe sile, nesprejemljiva« in da »bi moral končno
odločitev glede statusa Kosova odobriti VS« .220
Mnogi menijo, da izraz končna rešitev v kontekstu resolucije 1244 pomeni, da nobena stran
ne bi smela sprejeti enostranskih aktov za prejudiciranje končnega izida pogajalskega procesa,
saj naj bi se ta končal le z dogovorom oz. alternativno z odločitvijo VS.221
Več drţav je pred
219
Resolucija 1160 v 4. operativnem odstavku, resolucija 1199 v 3. operativnem odstavku in resolucija 1203 v 5.
operativnem odstavku. Slednja v 10. operativnem odstavku še posebej poudari, da morajo kosovski Albanci
zasledovati svoje cilje le z mirnimi sredstvi. 220
Guiding Principles of the Contact Group, 3. in 8. odst. 221
Ločena mnenja Skotnikov, 14. odst., Koroma, 16. odst., Tomka, 28. odst.; Ryngaert, str. 488; Hilpold, str. 34;
Florio, str. 11.
40
VS podalo tudi izjave, da enostranska dejanja glede končnega statusa Kosova, storjena v
nasprotju z resolucijo 1244, niso sprejemljiva in ne bodo uţivala mednarodne podpore.222
Nekateri sodniki v ločenih mnenjih govorijo o tem, da ţe sam izraz »končna rešitev« pomeni
rešitev, do katere se pride s pogajanji. Opozarjajo, da je pojem rešitev (settlement) nezdruţljiv
z enostranskimi dejanji ene stranke, ki merijo na razrešitev spora v nasprotju z voljo druge
stranke, kar v trenutnem primeru vključuje tudi enostransko deklaracijo neodvisnosti
Kosova.223
Menim, da omemba pojma rešitev v resoluciji 1244, skupaj z izrecno navedbo pogajanj med
strankama za rešitev pomeni, da je resolucija predvidela, da bo do rešitve glede končnega
statusa Kosova prišlo s pogajanji. Določbe o znatni avtonomiji in pravici do ozemeljske
celovitosti FRJ so sicer res večinoma mišljene za določitev začasnega statusa Kosova, ki se bo
vzpostavil v okviru reţima UNMIK. Vendar to ne pomeni, da resolucija ni vsebovala nobenih
določb za določitev končnega statusa Kosova ali pogojev za dosego le-tega, kot je to v 114.
odstavku ugotovilo Sodišče. Menim, da lahko iz zgornje analize sklepamo, da resolucija ni
nujno predvidela izida končnega statusa Kosova (in tako tudi ni izključila moţnosti njegove
neodvisnosti), vendar je vsekakor določala, da mora do njega priti s pogajanji oz. z odločitvijo
VS.
5.2.2. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ni bila zavezujoča za avtorje deklaracije
neodvisnosti
Sodišče pravi, da je bila resolucija zavezujoča le za drţave članice OZN in za take organe
OZN, kot so generalni sekretar in njegov posebni predstavnik, ter za OVK. Vendar Sodišče te
svoje ugotovitve z ničemer ne podkrepi. Pravi sicer, da nikjer iz besedila resolucije ne izhaja,
da je imel VS namen vzpostaviti obveznosti za druge akterje, vendar hkrati ne razloţi, iz česa
v resoluciji sklepa, da VS ni želel vzpostaviti obveznosti za te druge akterje.
222
ZK: UN Doc. S/PV.4742, str. 16 in UN Doc. S/PV.5017, str. 21, Francija: UN Doc. S/PV.4770, str. 5;
Nemčija: UN Doc. S/PV.4809; Italija: UN Doc. S/PV.4823, str. 15. 223
Ločeni mnenji, Koroma 16. odst.; Tomka, 28. odst.
41
Odzivi na to argumentacijo Sodišča so manj pogosti kot na kak drug del svetovalnega mnenja,
vseeno pa so tisti, ki jih zasledimo taki, da je argumentacija Sodišča tu zelo neprepričljiva.224
Skotnikov opozarja, da iz mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ni vsebovala nikakršnih
obveznosti za avtorje deklaracije izhaja, da so bili le-ti upravičeni sprejeti deklaracijo
neodvisnosti in tako prekiniti politični proces po katerem bi po resoluciji moralo priti do
skupne rešitve. To bi pomenilo, da je VS dejansko dovolil »enostransko politično rešitev«
glede vprašanja končnega statusa Kosova in tako ustvaril »ogromno luknjo« v reţimu
resolucije 1244.225
Skotnikov še poudarja, da bi tak pristop naredil kakršnakoli pogajanja
glede končnega statusa brez pomena. Veliko bolj verjetno je, da je bil namen VS, da
resolucija 1244 zavezuje tudi vse ostale akterje na Kosovu (torej tudi avtorje deklaracije
neodvisnosti), saj so ţe sama UNMIK pravila, vzpostavljena na podlagi te resolucije, določila,
da so vsi prebivalci Kosova dolţni spoštovati reţim samouprave vzpostavljen v okviru
OZN,226
poleg tega pa tudi sama resolucija izrecno potrjuje suverenost in ozemeljsko
celovitost Srbije.227
Lahko se vprašamo, zakaj je Sodišče na začetku sploh utemeljevalo, da avtorji deklaracije
neodvisnosti niso delovali kot skupščina Kosova, če potem pravi, da resolucija 1244 za
skupščino tako ali tako ni ustvarjala pravnih obveznosti. Zdi se, da se je Sodišče ţelelo še
dodatno zavarovati; reklo je, da resolucija ustvarja obveznosti le za tiste akterje, ki so v njej
izrecno omenjeni228
in čeprav Sodišče te akterje tudi poimensko našteje, so v 11. členu
resolucije posredno omenjene še začasne institucije samouprave kot tisti organi, ki jih bo
ustanovila začasna civilna prisotnost na Kosovu. Zaključek Sodišča, da avtorji deklaracije
niso delovali kot člani skupščine Kosova, kot enega izmed organov začasne samouprave,
lahko tako nedvomno pripelje do zaključka, da avtorji deklaracije niso kršili resolucije 1244.
224
Ryngaert, str. 488; Hilpold, str. 34. 225
Ločeno mnenje, Skotnikov, 14. odst. 226
Bennouna poudarja, da tudi če avtorji deklaracije niso bili del začasnih institucij, so bili še vedno podvrţeni
UNMIK pravilom 1999/1, ki pravijo da je »vsa zakonodajna in izvršna oblast glede Kosova, vključno z
administracijo sodstva, zaupana UNMIK in jo izvršuje posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN«. To
pomeni, da so vsi prebivalci Kosova podvrţeni tej avtoriteti in se morajo ravnati v skladu z reţimom
samouprave, ki ga ustvari OZN. Zato ni pomembno, ali avtorje deklaracije dojemamo kot člane skupščine
Kosova ali ne; pod nobenim pogojem niso bili upravičeni sprejeti deklaracije, ki nasprotuje ustavnemu okvirju in
resoluciji 1244 (glej Bennouna, 63. odst.). 227
Ločeno mnenje, Bennouna, 62. odst.; Hilpold, str. 34; Ryngaert, str. 488. 228
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 115. odst.
42
5.3. Zaključek
Odločitev Sodišča, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila resolucije 1244 je bila močno
kritizirana.229
Stališče večine strokovne javnosti nazorno predstavlja ločeno mnenje sodnika
Korome, ki pravi, da če upoštevamo navodila samega Sodišča za razlago resolucij VS, in tako
poleg jezika resolucije upoštevamo še razprave, ki so vodile do njenega sprejema in vse
okoliščine, ki bi lahko pomagale pri določitvi pravnih posledic resolucije VS,230
moramo
zaključiti, da je resolucija, skupaj z aneksi in sklicevanjem na Rambouilleške sporazume ter
Helsinško sklepno listino, potrdila suverenost in ozemeljsko celovitost ZRJ in zahtevala
znatno avtonomijo Kosova znotraj ZRJ, ter posledično ni dovoljevala enostranske odcepitve
od ZRJ.231
To potrjuje tudi Yee, ki opozarja, da Sodišče ni dalo dovolj poudarka na širši kontekst
resolucije in njeno razumevanje s strani strank. Pravi, da si pogled strank, v primeru ko
resolucija deluje kot sporazum za rešitev spora med dvema stranema, zasluţi posebno teţo. V
obravnavanem primeru je glede na razlago resolucije 1244 s strani Sodišča Srbija postavljena
v bistveno slabši poloţaj: na eni strani ne more sprejeti nobenih enostranskih dejanj glede
prihodnjega statusa Kosova, saj se je pristojnost za upravljanje Kosova prenesla na
mednarodno upravo, na drugi strani pa Kosovu nič ne preprečuje sprejetja enostranske
deklaracije neodvisnosti.232
Yee predvideva, da bo verjetno izkušnja Srbije z resolucijo 1244
vplivala tudi na bodoča mirovna prizadevanja VS v smislu, da bodo prizadete drţave vztrajale
pri bolj jasnem jeziku in garancijah v resoluciji.
Menim, da je pri razlaganju določb resolucije 1244 treba upoštevati tudi siceršnjo prakso
OZN ki, kot je bilo predstavljeno zgoraj, neprestano potrjuje pravico drţav do ozemeljske
celovitosti in obsoja enostranske odcepitve. Če poleg tega vzamemo v obzir še dejstvo, da tudi
resolucija 1244 potrjuje ozemeljsko celovitost Srbije, in mnenje Skupine za stike, potrjeno s
strani VS, o tem da so enostranska dejanja v primeru Kosova prepovedana, menim, da
zaključek Sodišča, da je resolucija 1244 dovoljevala delitev Srbije ni prepričljiv. Zdi se, da bi
229
Ločeni mnenji, Koroma, 7. odst., Bennouna, 62. odst.; Ryngaert, str. 487; Florio, str. 11. Enakega mnenja je
tudi veliko drţav v pisnih postopkih pred Sodiščem - glej opombo 194. 230
ICJ, Kosovo advisory Opinion, 117. odst., sklicuje se na na ICJ, Namibia Advisory Opinion, 114. odst. 231
Ločeno mnenje, Koroma, 13. odst. 232
Yee, str. 774.
43
bilo veliko bolj utemeljeno zaključiti, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni bila v skladu z
resolucijo 1244.
44
6. SKLEP
Ena glavnih pomanjkljivosti, ki se jih glede tega svetovalnega mnenja pripisuje Sodišču, je
dejstvo, da se s pomočjo ozke razlage vprašanja GS ni opredelilo do vrste vprašanj, ki so jih
analizirali udeleţenci v postopku.233
Pri tem sta posebej pomembni pravici do samoodločbe in
odcepitve, ki sta za mnoge predstavljali osrednji problem postavljenega vprašanja.234
Nekateri
sicer menijo, da je bila izognitev tem vprašanjem dobra odločitev. Hilpold v zvezi s tem
poudarja, da se je pojem samoodločbe nekoč lahko spretno uporabil za dokončno
osamosvojitev nekdanjih kolonij, danes pa je lahko, v kolikor je razumljen kot pravica do
odcepitve, izjemno nevaren. Če bi Sodišče poskusilo natančno definirati današnji pomen
pravice do samoodločbe, mednarodna skupnost ne bi ničesar pridobila, saj bi razlago Sodišča
vsaka drţava izkoriščala v svoj prid. Hilpold meni, da tako ni naključje, da je, medtem ko je
to načelo dobilo obširno potrditev s strani različnih virov mednarodnega prava, njegova
vsebina ostala nejasna.235
Nadalje je problematično, da tudi tisto, do česar se Sodišče je opredelilo, vsebuje veliko
vsebinskih pravnih pomanjkljivosti.236
Izraţena so mnenja, da so obrazloţitve Sodišča včasih
kratke in nerodne, in delujejo kot »mučno izogibanje komentiranja kompleksnih in teţkih
pravnih vprašanj«237
ter tako ne zadostijo kompleksnosti modernega mednarodnega prava.238
Pojavili so se tudi očitki, da je bila odločitev Sodišča v obravnavanem primeru preveč
politična.239
Zdi se verjetno, da je Sodišče v trenutnem svetovalnem mnenju res vzelo v obzir
praktične posledice svoje odločitve, vendar moram poudariti, da gre pri tem za pogosto prakso
pri njegovem odločanju.240
Razlog za to leţi v dejstvu, da mora Sodišče kot »poglavitni sodni
organ Združenih narodov«,241
tako kot vsi ostali organi OZN, sodelovati pri zasledovanju
233
Hilpold, str. 35, Burri, str. 889. 234
Ločena mnenja, Sepulveda-Amor, 33. odst., Simma, 8. odst., Yusuf, 5. odst. S tem se strinjajo tudi Arp, str.
847; Ryngaert, str. 493; Burri, str. 883; Hilpold, str. 27; Bianco, str. 32. Poleg tega so izraţena mnenja, da
Sodišče ni odgovorilo tudi na veliko drugih relevantnih pravnih vprašanj. Glej npr. Arp, str. 847 in Ryngaert, str.
439. 235
Hilpold, str. 37-40. 236
Arp, str. 847. 237
Ibid.; Hilpold, str. 2. 238
Burri, str. 888. 239
Ločeno mnenje, Tomka, 35. odst.; Ryngaert, str. 493; Falk, R.: The Kosovo Advisory Opinion: Conflict
Resolution and Precedent; American Journal of International Law, 2011, str. 50. 240
Hilpold, str. 44; Breau, D.L.: The World Court's Advisory Function: »Not Legally Well-Founded«,
University of Miami International and Comparative Law Review, 2006, str. 192. 241
92. člen UL OZN.
45
ciljev organizacije.242
Tako tudi pri svoji svetovalni funkciji pogosto upošteva cilje, ki
izhajajo iz 1. člena UL OZN, kot so npr. varovanje mednarodnega miru in varnosti ali pa
izvajanje učinkovitih kolektivnih ukrepov, da se preprečijo in odvrnejo groţnje miru.243
V
zadevnem primeru so mnogi ţe pred izdajo mnenja pričakovali, da bo Sodišče mediiralo med
vsemi interesi, ki so bili v igri, ter iskalo rešitev, ki bo najbolj ustrezala glavnemu cilju OZN
kot celote, ohranitvi miru.244
Vseeno pa politična dejavnost Sodišča pogosto zmanjšuje njegov ugled,245
saj je Sodišče še
vedno poglavitni sodni organ OZN,246
zaradi česar bi moralo delovati na podlagi prava in
ostati politično nevtralno.247
V primeru, ko bi bilo izdajanje svetovalnega mnenja nezdruţljivo
z njegovo sodno funkcijo, bi moralo Sodišče izkoristiti svojo pravico do diskrecije in zavrniti
odločanje. V praksi ni Sodišče te moţnosti sicer še nikoli izkoristilo.248
Tudi v obravnavanem
primeru so mnogi menili, da bi bilo za kredibilnost Sodišča bolje, da o vprašanju ne bi
odločalo.249
Tomka tako pravi, da je Sodišče s tem, ko je primarno vzelo v ozir politični
razvoj in realnosti na Kosovu, prestopilo meje svojih sodnih omejitev.250
V tem oziru pa je
treba poudariti, da je bilo Sodišče tokrat zaprošeno, da razreši politični problem, za katerega
tudi pristojni organi znotraj OZN niso uspeli najti rešitve.251
Poleg tega pa je bilo po vsej
verjetnosti tudi samo besedilo vprašanja politično premišljeno,252
saj Sodišče ni bilo vprašano
po tem, ali je Kosovo dejansko tudi postalo drţava. In ravno zato, ker to vprašanje ostaja
242
Angehr, M.: The International Court of Justice's Advisory Jurisdiction and the Review of Security council
and General Assembly Resolutions, Northwestern University Law Review, 2009, str. 1015. 243
Angehr, str. 15; Tudi sodnik Azevedo je zapisal, da mora Sodišče »storiti največ kar lahko, da sodeluje z
drugimi organi na način, da doseţe cilje in načela, ki so bila postavljena« (ICJ, Interpretation of Peace Treaties
with Bulgaria, Hungary, and Romania, separate opinion of Judge Azevedo, str. 82). Sodnik Bedjaoui pa je
zapisal, da svetovalna vloga Sodišča upošteva tudi dejavnosti političnih organov in izbere tisto razlago UL OZN,
ki »najbolj sluţi dejavnostim in ciljem določenega političnega organa« (Bedjaoui, M.: The New World Order
and the Security Council: Testing the Legality of Its Acts (1994), str. 9.). 244
Hilpold, str.1. 245
Hilpold, str. 31: Ena od izkušenj s političnimi vprašanji, ki je prizadela ugled Sodišča so bili South West
Africa cases. Sodišče je na postopkovni podlagi zavrnilo odločanje o zelo občutljivem vprašanju, ali je Juţna
Afrika kršila svojo obveznost mandata nad Jugo-Zahodno Afriko, zaradi tam izvajajočega se aparthaida. Ta
izjava Sodišča je sproţila globalne proteste in je močno zmanjšala avtoriteto Sodišča, predvsem v drţavah
tretjega sveta. 246
92. člen UL OZN. 247
Ločeno mnenje,Tomka, 35. odst.; Breau, str. 198. 248
Breau v tem oziru pravi, da je Sodišče raje kot »dolţnost vzdrţati se«, začelo izvajati »dolţnosti sodelovanja
za vsako ceno«. Breau, str. 198, enako tudi Pomerance, M.: The ICJ's Advisory Jurisdiction and the Crumbling
Wall Between the Political and the Judicial, 99 American Journal of International Law (2005), str 40-41. 249
Ločena mnenja Bennouna, Skotnikov, Keith, in Tomka; Hilpold, str. 28; D'Aspermont, str. 3; Burri, str. 886;
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, ustna izjava Finske, CR 2009/30, 08.12.2010, 13-14. odst. 250
Ločeno mnenje, Tomka, 35. odst. 251
Hilpold, str. 44; D'Aspremont, str. 2. 252
Jusic, Gajin, str. 2; D'Aspremont, ibid.
46
odprto, svetovalno mnenje ne predstavlja nujno zadnje besede srbskemu zahtevku po
suverenosti nad Kosovom. 253
Ko se sprašujemo o daljnoseţnosti, ki jih bodo lahko imeli zaključki Sodišča, ne moremo
mimo vprašanja, ali mnenje Sodišča pomeni precedens za ostala odcepitvena gibanja. Sodišče
se je te nevarnosti verjetno zavedalo, saj je ţe samo poudarilo, da je reţim, ustvarjen z
resolucijo 1244, »zelo izjemen«.254
Bojazni so se v določeni meri izkazale za utemeljene, saj
so se ţe kmalu po izdaji mnenja pojavili odzivi separatističnih gibanj, ki so svetovalno
mnenje razumeli kot dokončno legitimacijo svojih odcepitvenih teţenj.255
Na nevarnost, da se
bo svetovalno mnenje verjetno tudi v prihodnje razlagalo kot tako pa je opozorila tudi večina
ostale strokovne javnosti.256
Ugotovimo lahko, da zaključki Sodišča pogosto omogočajo različne razlage. To na eni strani
povzroča veliko pravne zmede in omejuje avtoriteto svetovalnega mnenja za pravne
namene,257
po drugi strani pa pomeni tudi, da ga bodo lahko različne interesne skupine
uporabljale v svoj prid. Osebno menim, da svetovalno mnenje vsebuje veliko, predvsem
vsebinskih, pomanjkljivosti. Je pravzaprav odličen primer, kako lahko pravo (in to še posebej
velja za mednarodno pravo) razlagamo na zelo različne načine. Sodišče svoje zaključke sicer
argumentira, vendar se zdi, da pogosto namesto najbolj enostavnega izbere najbolj izjemen
zaključek, ki ga nato poskuša čim bolje utemeljiti. Ni presenetljivo, da ob primerjanju
vprašanja GS in vsebine samega svetovalnega mnenja, marsikdo ostane začuden, da Sodišče
253
Mnenje Sodišča, da avtorji deklaracije neodvisnosti niso kršili resolucije 1244 tako ne pomeni, da se Srbija ni
upravičena zanašati na to resolucijo glede njenih zahtevkov po svoji ozemeljski celovitosti. Sodišče tudi pravi,
da je reţim, vzpostavljen z resolucijo 1244 še veljaven, kar pravzaprav pomeni, da se morajo pogajanja
nadaljevati. Glej Bothe, str. 839. 254
ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 97. odst. To meni tudi Falk, str. 51. 255
Predsednik Abhazije, Sergei Bagapsh, je izjavil da odločitev Sodišča » še enkrat potrjuje pravico Abhazije in
Juţne Osetije do samovlade« (UN Legal Ruling on Kosovo, BBC News. 22.07.2010,
http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-10733837). Baskovski član španskega parlamenta, Aitor Estaban, je
rekel, da je »glavna posledica v tem, da Španija ne more več trditi, da mednarodno pravo ne dovoljuje razdelitev
drţave za novo baskovsko neodvisno drţavo v Evropski Uniji« (World Reacts to ICJ Advisory Ruling on
Kosovo, Diaspora Post, 24.07.2010, http:// www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-
ruling-on.html). Srbska članica bosanskega parlamenta, Dušanka Majkić, pa je izjavila, da ima sedaj Republika
Srbska »vse kar rabi, da sledi kosovskemu zgledu« ( World Reacts to ICJ Advisory Ruling on Kosovo, Diaspora
Post, 24.07.2010, http:// www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-ruling-on.html). 256
Ločeno mnenje, Yusuf, 5. odst.; Muharremi, str. 868; Burri, str. 888; Jamar, Vigness, str. 914; Worsnip, P.,
Court's Kosovo ruling could Resonate Around Globe, REUTERS, 22.07.2010, dostopno na http://
www.reuters.com/article/idUSTRE66L59120100722; Harvard Law Review, str. 1098 in 1104. Kot primer
nasprotno mislečih naj izpostavim mnenje Botheja, da se odcepitvena gibanja ne bodo mogla zanašati na to
svetovalno mnenje za sklicevanje na pravico do odcepitve ravno zaradi tega, ker Sodišče vprašanje, ali pravica
do samoodločbe vsebuje tudi pravno upravičenje za odcepitev, pušča odprto (gl. Bothe, str. 837). 257
Muharremi, str. 868.
47
ni obravnavalo vprašanja, ali je imelo Kosovo pravico do odcepitve od Srbije. Glede na to, da
je Sodišče v preteklosti postavljeno vprašanje ţe razlagalo širše in, da je ţe prispevalo k
razjasnitvi pravice do samoodločbe v kolonialni dobi, bi to lahko storilo tudi v njeni moderni
obliki in na primeru Kosova. Tako pa se ustvari vtis, da je Sodišče namenoma »spregledalo
slona v sobi«. Izogibanje Sodišča tej problematiki je sicer razumljivo z ozirom na dejstvo, da
je veliko drţav v postopku predlagalo, naj Sodišče vprašanje GS razlaga restriktivno, ter tako
(čeprav to ni bilo nikjer izrecno omenjeno) dá prednost pragmatični ureditvi situacije258
in
potrdi teţnjo mednarodne skupnosti po miru in varnosti na Kosovu. Vseeno pa je Sodišče
organ, ki s strani mednarodnopravne doktrine uţiva visok ugled, predvsem zaradi vsebine
svojih odločb, v katerih je marsikdaj prispevalo tako k razjasnitvi kot k razvoju
mednarodnega prava. Menim, da se to v tem primeru ni zgodilo. Zdi se celo, da je Sodišče z
zaključkom, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila mednarodnega prava, oslabilo
pomen, v dosedanji praksi močno varovanega, načela ozemeljske celovitosti drţav.
Svetovalno mnenje vsekakor vsebuje veliko relevantnih vprašanj sodobnega mednarodnega
prava, vendar menim, da se v sodno zgodovino Sodišča ne bo zapisalo zaradi obseţnosti in
celovitosti svojih odgovorov.
258
Kosovo do danes ostaja delno priznana drţava: do začetka marca 2011 ga je priznalo 75 drţav.
48
7. LITERATURA
7.1. Monografske publikacije
Bedjaoui, Mohammed, The New World Order and the Security Council: Testing the Legality
of Its Acts, Martinus Njihoff Publishers, Dordecht, Boston, London 1994.
Cassese, Antonio, Self-determination of Peoples: A Legal Reappraisal, Cambridge University
Press, Cambridge 1995.
Crawford, James, The Creation of States in International Law (2nd edition), Oxford
University Press, Oxford 2006.
Evans, Malcom D. (ur.), International Law (2nd edition), Oxford University Press, New York
2006.
Higgins, Rosalyn, Problems and Process, International Law and How We Use It, Oxford
University Press, Oxford 1995.
Independent International Commission on Kosovo, The Kosovo report: conflict, international
response, lessons learned, Oxford University Press, New York 2000.
Joseph, Sarah, Schultz, Jenny, Castan, Melissa, The ICCPR: Cases, Materials and
Commentary, Oxford University Press, Oxford 2001.
Kohen, Marcelo G. (ed.): Secession: International Law Perspectives, Cambridge University
Press, Cambridge 2006.
Lauterpacht, Hersch, The development of international law by the International Court (2nd
Edition), Cambridge University Press, Cambridge 1982.
Majnik, Katarina, Končni status Kosova: opcije in poti do njih, diplomsko delo, 2007.
Sancin, Vasilka (ur.), Lokalni zločinci-univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, GV Zaloţba,
Ljubljana 2010.
Shaw, Malcolm N, International Law (6th edition), Cambridge University Press, Cambridge
2008.
The International Commission of Jurists, The Events in East Pakistan, A Legal Study,
International Commission of Jurists, Geneva 1972.
Türk, Danilo, Temelji mednarodnega prava, GV Zaloţba, Ljubljana 2007.
Weller, Marc, Contested Statehood: Kosovo's struggle for independence, Oxford University
Press, New York 2009.
49
7.2. Periodika
Angehr, Mark, The Internatoinal Court of Justice's Advisory Jurisdiction and the Review of
Security council and General Assembly Resolutions, 103 Northwestern University Law
Review 1007 (2009).
Ansah, Tawia, War: Rhetoric & Norm-Creation in Response to Terror, 43 Vanderbilt journal
of International Law 797 (2003).
Arp, Bjorn, The ICJ Advisory Opinion on the Accordance with International Law of the
Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo and the International Protection
of Minorities, 671 German Law Journal 847 (2010).
Bianco, Giuseppe, And Nothing Else Matters – The ICJ’s Judicial Restraint in its Opinion on
Kosovo’s Independence, Perspectives on Federalism (2010), URL:
http://ssrn.com/abstract=1686103.
Borgen, Christopher, The Language of Law and the Practice of Politics: Great Powers and the
Rhetoric of Self-Determination in the Cases of Kosovo and South Ossetia, 1 Chicago Journal
of internatinal Law 10 (2009).
Bothe, Michael, Kosovo-So What? The Holding of the International Court of Justice Is Not
the Last Word on Kosovo's Independence, 671 German Law Journal 837 (2010).
Breau, David L., The World Court's Advisory Function: »Not Legally Well-Founded«, 14
University of Miami International and Comparative Law Review 185 (2006).
Burri, Thomas, The Kosovo Opinion and Secession: The Sounds of Silence and Missing
Links, 671 German Law Journal 881 (2010).
Chan, Phil C.W., The Legal Status of Taiwan and the Legality of the Use of Force in a Cross-
Taiwan Strait Conflict, 8 Chinese Journal of International Law 455 (2002).
Cirkovic, Elena, An Analysis of the ICJ Advisory Oinion on Kosovo’s Unilateral Declaration
of Independence, 671 German Law Journal 895 (2010).
Coppieters, Bruno, The Recognition of Kosovo: Exceptional but not Unique, European
Security Forum, What is Just Secession? (Is Kosovo Unique?),Working Paper no. 28 (2008).
D'Aspremont, Jean, The Creation of States Before the International Court of Justice: Which
(Il)Legality?, The Hague Justice Portal (2010), URL: http://ssm.com./abstract=1692956.
Demissie, Derege, Self-determination including secession vs. the territorial integrity of
nation-states: a prima facie case for secession, 20 Suffolk Transnational Law Review165
(1996).
Falk, Richard, The Kosovo Advisory Opinion: Conflict Resolution and Precedent, 1
American Journal of International Law 50 (2011).
50
Fawcett, James E.S., Security Council Resolutions on Rhodesia, 41 British Yearbook of
International Law 103 (1965- 1966).
Florio, Simone, Exit Law, Enter Politics: The Foundations and the Legacy of the Contested
Independence of Kosovo, Revista de Paz y Conflictos (2011), URL:
http://ssrn.com/abstract=1730708.
Griffioen, Christine, Ryngaert, Cedric, The Relevance of the Right to Self-Determination in
the Kosovo Matter: In Partial Response to the Agora Papers, 573 Chinese Journal of
International Law 573 (2009).
Handeyside, Hugh, The Lotus Principle in ICJ Jurisprudence: Was The Ship Ever Afloat?, 29
Michigan Journal of International Law 71 (2007).
Hilpold, Peter, Self-Determination in the 21th Century - Modern Perspectives for an Old
Concept, 36 Israel Yearbook of Human Rights 247 (2006).
Hilpold, Peter, The ICJ Advisory Opinion on Kosovo: different perspectives of a delicate
question (2011), URL: http://ssrn.com/abstract=1734443.
Hilpold, Peter, The Kosovo Case and International Law: Looking for Applicable Theories, 8
Chinese Journal of International Law 47 (2009).
Ijalaye, David A., Was Biafra at any time a State in International Law?, 65 American Journal
of Internaational Law 555 (1971).
International Court of Justice Concludes that Kosovo's Unilateral Declaration of
Independence Did Not Violate International Law, 124 Harvard Law Review 1098 (2011).
Jamar, Hanna, Vigness, Mary K., Applying Kosovo: Looking to Russia, China, Spain and
Beyond after the Internationa Court of Justice Opinion on Unilateral Declarations of
Independence; 671 German Law Journal 913 (2010).
Jusic, Asim, Gajin, Dragan, International Court of Justice on Kosovo's Declaration of
Independence: Analysis and Legal and Political Implications (2011), URL:
http://ssrn.com/abstract=1742250.
Milanović, Marko, Kosovo Advisory Opinion Preview, EJIL: Talk! (2010), URL:
http://www.ejiltalk.org/kosovo-advisory-opinion-preview.
Muharremi, Robert, A Note on the ICJ Advisory Opinion on Kosovo, 671 German Law
Journal 867 (2010).
Müllerson, Rein, Precedents in the Mountains: On the Parallels and Uniqueness of the Cases
of Kosovo, South Ossetia and Abkhazia, 1 Chinese Journal of International Law 2 (2009).
Nanda, Ved P., Self-Determination and Secession in International Law, 29 Denver Journal of
International Law & Policy 305 (2000-2001).
51
Okoronkwo, Pius L., Self-Determination and the Legality of Biafra’s Secession Under
International Law, 25 Loyola of Los Angeles International & Comparative Law Review
Loyola of Los Angeles International & Comparative Law Review 63 (2002).
Pellet, Alain, The Opinions of the Badinter Arbitration Committee – A Second Breath for the
Self-determination of Peoples, 1 European Journal of International Law 178 (1992).
Pomerance, Michla, The ICJ's Advisory Jurisdiction and the Crumbling Wall Between the
Political and the Judicial, 1 American Journal of International Law 26 (2005).
Porter, Inge V., Two Case Studies in Self-determination: The Rock and The Bailiwick, 4 San
Diego International Law Journal 339 (2003).
Richemond-Barak, Daphné, The International Court of Justice on Kosovo: Missed
Opportunity or Dispute 'Settlement'? (2010), URL: http://ssrn.com/abstract=1723034.
Roth, Brad R., Coming To Terms With Ruthlessness: Sovereign Equality, Global Pluralism,
And The Limits Of International Criminal Justice, 8 Santa Clara Journal of International Law
28 (2010).
Ryngaert, Cedric, The ICJ's Advisory Opinion on Kosovo's Declaration of Independence: A
Missed opportunity?, 347 Netherlands International Law Review 481 (2010).
Scharf, Michael P., “Earned Sovereignty: Juridical Underpinnings”, 31 Denver Journal of
International Law & Policy 373 (2003).
Shany, Yuval, Toward a General Margin of appreciation Doctrine in International Law?, 16
European Journal of International Law 907 (2005).
Shelton, Dinah, Self-determination In Regional Human Rights Law: From Kosovo to
Cameroon, 96 American Journal of International Law 937 (2001).
Sterio, Milena, The Kosovar Declaration of Independence: Botching the Balkans of
Respecting International Law, 37 Georgia Journal of International & Comparative Law 267
(2009).
Tomuschat, Christian, Kosovo and the International Community: A Legal Assessment. The
Hague: Kluwer Law International (2002).
Vidmar, Jure, International Legal Responses to Kosovo’s Declaration of Independence, 42
Vanderbilt Journal of Transnational Law 779 (2009).
Watson, William K., When in the Course of Human Events: Kosovo's Independence and the
Law of Secession, 17 Tulane Journa of International & Comparative Law 267 (2008).
Wilde, Ralph, From Danzig to East Timor and Beyond: The Role of International Territorial
Administration, 95 American Journal of International Law 583 (2001).
Yee, Sienho, Notes on the International Court of Justice (Part 4): The Kosovo Advisory
Opinion, 663 Chinese Journal of International Law 763 (2010).
52
7.3. Odločitve mednarodnih in nacionalnih sodišč in tribunalov
7.3.1. Meddrţavno sodišče
Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of Independence in respect
of Kosovo, Advisory Opinion (2010), General list No. 141, dostopno na: http://www.icj-
cij.org/docket/files/141/15987.pdf.
Application for Review of Judgement No. 273 of the United Nations Administrative Tribunal,
Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1982.
Arrest Warrant, (DRC v. Belgium), I.C.J. Reports 2002.
Asylum Case (Colombia/Peru), I.C.J. Reports 1950.
Certain Expenses of the United Nations (Article 17, Paragraph 2, of the Charter), Advisory
Opinion, I.C.J. Report 1962.
Competence of the General Assembly for the Admission of a State to the United Nations,
Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1950.
Difference Relating to Immunity from Legal Process of a Special Rapporteur of the
Commission on Human Rights, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1999.
East Timor (Portugal v. Australia), I.C.J. Reports 1995.
Fisheries Case (United Kingdom/Norway), I.C.J. Reports 1951.
Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), I.C.J. Reports 1997.
Interpretation of Peace Treaties with Bulgaria, Hungary and Romania, First Phase, Advisory
Opinion, I.C.J. Reports 1950.
Interpretation of the Agreement of 25 March 1951 between the WHO and Egypt, Advisory
Opinion, I.C.J. Reports 1980.
Legal Consequences for States of theContinued Presence of South Africa in Namibia (South
West Africa) notwithstanding Security Council Resolution 276 (1970), Advisory Opinion,
I.C.J. Reports 1971.
Legal Consequences of the Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory,
Advisory Opinion, I.C.J. Reports 2004.
Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1996.
Legality of Use of Force (Yugoslavia v. Belgium), Provisional Measures, I.C.J. Reports 1999.
Military and Paramilitary Activities (Nicaragua v. United States), I.C.J. Reports 1986.
53
North Sea Continental Shelf (Federal Republic of Germany/Denmark), I.C.J. Reports 1969.
Reparation for Injuries Suffered in Service of united Nations, Advisory Opinion, I.C.J.
Reports 1949.
South West Africa cases (Ethiopia v. South Africa, Liberia v. South Africa), I.C.J. Reports
1966.
Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975.
7.3.2. Stalno meddrţavno sodišče
Interpretation of the Greco-Turkish Agreement of 1 December 1926 (Final Protocol, Article
IV), Advisory Opinion, Series B, No. 16., 1928.
Lotus, Judgment No. 9, Series A, No. 10, 1927.
7.3.3. Druga sodišča in tribunali
Afriška komisija za človekove pravice, Katangese Peoples’ Congress v. Zaire, Case 75/92, 8
Annual Activity Report 1994-1995 (Documents of the African Commission).
Afriška komisija za človekove pravice, Kevin Mgwanga Gunme v. Cameroon, Case No.
266/03, 26 Annual Activity Report 2008-2009 (Documents of the African Commission).
Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, Prosecutor v. Milan Milutinović et
al., Case No. IT-05-87-A, judgment of 26 Ferbruary 2009.
Vrhovno sodišče Kanade, Reference by the Governor-General concerning Certain Questions
relating to the Secession of Quebec from Canada , 2 S.C.R. 217; 161 D.L.R. (4th) 385; 115
International Law Reports 536 (2008).
7.4. Dokumenti in publikacije OZN in EU
An Agenda for Peace: preventive diplomacy, peacemaking and peacekeeoing, report of hte
Secretary-General pursuant to the statement adopted by the Summit Meeting of the Security
Council on 31 January 1992, UN Doc. A/47/277 - S/24111 (1992).
Committee on the Elimination of Racial Discrimination, General Recommendation 21, The
right to self-determination (48th Session, 1996), UN Doc. A/51/18, annex VIII (1996).
Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples, GA
Resolution 1514(XV), GAOR, 15th
Sess., Supp. No.16, UN Doc. A/RES/1514 (1960).
Declaration on the Inadmissibility of Intervention in the Domestic Affairs of States and the
Protection of Their Independence and Sovereignty, UN Doc. A/RES/2131(1965).
54
Declaration on the Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-
Operation Among States In Accordance With the Charter of the United Nations, General
Assembly Resolution 2625(XXV), UN GAOR, 25th
Sess., UN Doc. A/RES/25/2625 (1970).
Guiding principles of the Contact Group for a settlement of the status of Kosovo, annex to the
Letter dated 10 November 2005 from the President of the Security Council addressed to the
Secretary-General, United Nations Doc. S/2005/709.
Letter dated 1 October 2008 from the Permanent Representative of the United Kingdom of
Great Britain and Northern Ireland to the United Nations addressed to the President of the
General Assembly, United Nations General Assembly Sixty-third Session, UN Doc. A/63/461
(2008).
Official Records of the General Assembly, Fifty-first Session, Supplement No. 10, Draft
Articles on State Responsibility of States for Internationally Wrongfull Acts with
commentaries, Report of the International Law Commission on the work of its fortyeighth
session, 6 May-26 July 1996, and Yearbook of the International Law Commission, 1993, Vol.
II., Part Two.
Official Records of the General Assembly, Fifty-sixth Session, Supplement No. 10 (A/56/10),
Draft Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongfull Acts with
commentaries, Report of the International Law Commission on the work of its 53rd session,
23 April-1 June and 2 July-10 august 2001, and Yearbook of the International Law
Commission, 2001, Vol. II., Part Two.
Policies of apartheid of the Government of South Africa, Bantustans, General Assembly
Resolution 3411 (XXX) D, 30th
Session, UN Doc. A/RES/3411(XXX)D (1975).
Principles which should guide members in determining whether or not an obligation exists to
transmit the information called for under Article 73e of the Charter, General Assembly
Resolution 1541(XV), 15th
session, UN Doc. A/RES/1541(XV) (1960).
Question concerning the situation in Southern Rhodesia (12 Nov), Security Council
Resolution 216 (1965), 1258th
Meeting, UN Doc. S/RES/216 (1965).
Question concerning the situation in Southern Rhodesia (20 Nov), Security Council
Resolution 217 (1965), 1265th
Meeting, UN Doc. S/RES/217 (1965).
Question of Timor, General Assembly Resolution 3485(XXX), 30th
Session, UN Doc.
3485(XXX) (1975).
Report of the Secretary-General on the Sudan, Security Council Resolution 1556 (2004),
5015th
Meeting, UN Doc. S/RES/1556 (2004).
Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in
Kosovo, United Nations doc. S/2008/211.
Report transmitted to the President of the Security Council by letter from the Secretary-
General, 26 March 2007, UN Doc. S/2007/168.
55
Reports of the Secretary-General on the Sudan, Security Council Resolution 1769 (2007),
5727th
Meeting, UN Doc. S/RES/1769 (2007).
Request for an advisory opinion of the International Court of Justice on whether the unilateral
declaration of independence of Kosovo is in accordance with international law, Draft
Resolution of the General Assembly, Sixty- third Session, UN Doc. A/63/PV.22 (2008).
Request for an advisory opinion of the International Court of Justice on whether the unilateral
declaration of independence of Kosovo is in accordance with international law, General
Assembly Resolution, Sixty-third Session, UN Doc. A/Res/63/3 (2008).
Request for the inclusion of a supplementary item in the agenda of the sixty-third session,
Request for an advisory opinion of the International Court of Justice on whether the unilateral
declaration of independence of Kosovo is in accordance with international law, Letter dated
15 August 2008 from the Permanent Representative of Serbia to the United Nations addressed
to the Secretary-General, UN Doc. A/63/195.
Security Council Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement, Report of the
Special Envoy of the Secretary-General on Kosovo’s future status, UN Doc.
S/2007/168/Add.1 (Mar. 26, 2007).
Security Council Report, Kosovo Historical Chronology,
http://www.securitycouncilreport.org/site/pp.aspx?c=glKWLeMTIsG&b=2693009&printmod
e=1.
Security Council Resolution 1065 (1996) on the situation in Georgia, 3680th
Meeting, UN
Doc. S/RES/1065 (1996).
Security Council resolution 1160 (1998) on the letters from the United Kingdom (S/1998/223)
and the United States (S/1998/272), 3868th
Meeting, UN Doc. S/RES/1160 (1998).
Security Council resolution 1199 (1998) on the situation in Kosovo (FRY), 3930th
Meeting,
UN Doc. S/RES/1199 (1998).
Security Council resolution 1203 (1998) on the situation in Kosovo, 3937th
Meeting, UN Doc.
S/RES/1203 (1998).
Security Council resolution 1239 (1999) on Security Council resolutions 1160(1998),
1199(1998) and 1203(1998), 4003rd
Meeting, UN Doc. S/RES/1239 (1999).
Security Council resolution 1272 (1999) on the situation in East Timor, 4057th
Meeting, UN
Doc. S/RES/1272 (1999).
Security Council resolution 1287 (2000) on the situation in Georgia, 4094th
Meeting, UN Doc.
S/RES/1287 (2000).
Security Council Resolution 384 (1975) on East timor (22 Dec), 1869th
Meeting, UN Doc.
S/RES/384 (1975).
56
Security Council Resolution 389 (1976) on East Timor (22 Apr), 1914th
Meeting, UN Doc.
S/RES/389 (1976).
Security Council Resolution 541 (1983) on Cyprus (18 Nov), 2500th
Meeting, UN Doc.
S/RES/ 541 (1983)
Security Council Resolution 550(1984) on Cyprus (11 May), 2539th
Meeting, UN Doc.
S/RES/550 (1984).
Security Council Resolution 752 (1992) on Bosnia and Herzegovina (15 May), 3075th
Meeting, UN Doc. S/RES/752 (1992).
Security Council Resolution 787 (1992) on Bosnia and Herzegovina (16 November), 3137th
Meeting, UN Doc. S/RES/787 (1992).
Security Council Resolution 897 (1994) on continuation of the UN Operation in Somalia II
and the process of national reconciliation, reconstruction and political settlement in Somalia,
3334th
meeting, UN Doc. S/RES/897 (1994).
Security Council resolution 906 (1994) on extension of the mandate of the UN Observer
Mission in Georgia and on political settlement of the situation in Abkhazia, Georgia, 3354th
Meeting, UN Doc. S/RES/906 (1994).
Security Council resolution 934 (1994) on extension of the mandate of the UN Observer
Mission in Georgia, 3398th
Meeting, UN Doc. S/RES/934 (1994).
Security Council resolution 937 (1994) on expansion and extension of the mandate of the UN
Observer Mission in Georgia and its cooperation with the CIS peace-keeping force, 3407th
Meeting, UN Doc. S/RES/937 (1994).
Security Council resolution 971 (1995) on extension of the mandate of the UN Observer
Mission in Georgia, 3488th
Meeting, UN Doc. S/RES/971 (1995).
Security Council resolution 981 (1995) on establishment of the UN Confidence 3512nd
Meeting, UN Doc. S/RES/981 (1995).
The Congo Question (24 Nov), Security Council Resolution 169 (1961), 982nd
Meeting, UN
Doc. S/RES/169 (1961).
The European Parliament, Resolution on the Situation in Abkhazia, Official Journal C 362,
02/12/1996 P. 0264.
The situation concerning the Democratic Republic of the Congo, Security Council Resolution
1756 (2007), 5674th
Meeting, UN Doc. S/RES/1756 (2007).
The Situation in Namibia (20 Mar), Security Council 264 (1969), 1465th
Meeting, UN Doc.
The situation in Somalia, Security Council Resolution 1772 (2007), 5732nd
Meeting, UN Doc.
S/RES/1772 (2007).
57
United Nations Millennium Declaration, General Assembly Resolution 55/2, Fifty-fifth
Session, UN Doc. A/RES/55/2 (2000).
UNMIK Regulation No. 2001/9 on the Constitutional Framework for Provisional Self-
Government, UN Doc. UNMIK/Reg/2001/9, 15 May 2001.
UN Monthly Chronicle, United Nations Office of Public Information, Volume VII, Number 2,
February 1970.
Vienna Declaration, World Conference on Human Rights, Vienna, 14-25 June 1993, United
Nations doc. A/CONF.157/24 (Part I) at 20 (1993).
Zapisnik srečanja VS OZN, 4770th
mtg. (10. junij 2003), UN Doc. S/PV.4770.
Zapisnik srečanja VS OZN, 4742nd
mtg. (23. april 2003), UN Doc. S/PV.4742.
Zapisnik srečanja VS OZN, 4809th
mtg. (18. avgust 2003), UN Doc. S/PV.4809.
Zapisnik srečanja VS OZN, 4823h mtg. (12. september 2003), UN Doc. S/PV.4823.
Zapisnik srečanja VS OZN, 5017th
mtg. (5. avgust 2004), UN Doc. S/PV.5017.
Zapisnik srečanja VS OZN, 5839th
mtg. (18. februar 2008), UN Doc. S/PV.5839.
2005 World Summit outcome, United Nations General Assembly Resolution, Sixtieth
Session, UN Doc. A/RES/60/1 (2005).
7.5. Mednarodne pogodbe
Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah- International Covenant on Civil and
Political Rights, 16. december 1966, 999 UNTS 171; Uradni list SFRJ, št. 7/1971, in Uradni
list RS- MP št. 9/1992.
Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kultunih pravicah- International Covenant on
Economic, Social and Cultural Rights, 16. december 1966, 993 UNTS 3; Uradni list SFRJ, št.
7/1971, in Uradni list RS- MP št. 9/1992.
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb- Vienna Convention on the Law of
Treaties, 23. maj 1969, 1155 UNTS 331; Uradni list SFRJ, št. 30/72, Uradni list RS- MP, št.
9/1992.
Ustanovna listina Zdruţenih narodov in Statut Meddrţavnega sodišca- United Nations Charter
and Statute of the International court of Justice (Društvo za zdruţene narode za Republiko
Slovenijo, Ljubljana, 1994).
Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju v Evropi- Final Act of the Conference on
Security and Co-operation in Europe, 1 August 1975, 14 International Legal Materials 1292.
58
7.6. Spletne strani
Uradna spletna stran ICJ: http://www.icj-cij.org/.
Uradna spletna stran UN Documents: http://www.un.org/en/documents/index.shtml.
unmik
7.7. Drugo
Arbitraţna komisija mirovne konference o Jugoslaviji- Arbitration Commission of the Peace
Conference on Yugoslavia, Opinion No.2, 31 I.L.M. 1497 (1992).
Arbitraţna komisija mirovne konference o Jugoslaviji-Arbitration Commission of the Peace
Conference on Yugoslavia, Opinion No.3, 31 I.L.M. 1499 (1992).
Federal Republic of Yugoslavia: Humanitarian law violations in Kosovo, Human Rights
Watch (oktober 1998).
Izjava baskovskega člana španskega parlamenta, Aitorja Estabana, dostopna na: World Reacts
to ICJ Advisory Ruling on Kosovo, Diaspora Post, 24.07.2010, http://
www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-ruling-on.html.
Izjava nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja iz dne 23.07.2010, dostopno na:
http://www.expatica.com/de/news/german-news/german-fm-un-court-ruling-on-kosovo-
unique-decision-_85299.html.
Izjava predsednika Abhazije, Sergeija Bagapsha, dostopna na: UN Legal Ruling on Kosovo,
BBC News. 22.07.2010, http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-10733837.
Izjava srbske članice bosanskega parlamenta, Dušanke Majkić, dostopna na: World Reacts to
ICJ Advisory Ruling on Kosovo, Diaspora Post, 24.07.2010, http://
www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-ruling-on.html.
Patrick Worsnip, Court's Kosovo ruling could Resonate Around Globe, REUTERS, July 22,
2010, URL: http:// www.reuters.com/article/idUSTRE66L59120100722.
Rambouillet Agreement, Interim Agreement for Peace and Self-Government in Kosovo,
Rambouillet, February 23, 1999, dostopen na
http://www.commondreams.org/kosovo/rambouillet.htm.
59