Post on 28-Feb-2019
prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med.,
spec. med. dela, prometa in športa; ZVD Zavod za varstvo pri delu UL MF Katedra za javno zdravje
OCENJEVANJE DELAZMOŽNOSTI
PRI ODVISNOSTI OD ALKOHOLA IN DROG
4. KONFERENCA IRSD
Ljubljana, 12. April 2006
Ena od opredelitev pravi: človek je bitje, ki je zmožno delati.
Učinek je tudi obraten: delo človeka oblikuje in
izpopolnjuje..
Delo je tudi človeška nuja za
preživetje.
Kdor je zdrav in delazmožen, je
pred neizogibno izbiro: ali dela
ali pa živi na račun drugih, ki
delajo.
Z delom si človek razvija svoje sposobnosti, krepi moč, spretnost,
odpornost proti boleznim, zbira znanje in izkušnje, bistri
inteligentnost, uri vztrajnost, pridobiva delovne navade in
osebnostno zori.
Delo prispeva k telesnemu zdravju, še zlasti pa k
duševnemu ravnovesju.Delovni dosežki človeka
osrečujejo, oblikujejo njegovo samozavest in samospoštovanje. Ob uspehih, in morda še bolj ob neuspehih, življenje človeka uči
in oblikuje.
Delo je opredeljeno kot poklicno delo, s katerim
delavec pridobiva (ustvarja) sredstva za življenje, ne glede
na to, ali je delo telesno ali umsko, enostavno ali zahtevno (seveda pa si ta sredstva lahko pridobiva tudi z nepoklicnim
delom).
Po definiciji je zmožnost za delo takšno psihofizično stanje človeka, ki mu omogoča, da se uspešno poklicno udejstvuje, s
polnim ali delnim delovnim učinkom, brez škode za njegovo
zdravje, od prvega delovnega mesta do upokojitve.
Vsaka bolezen, tako telesna kot duševna, pa ima bolj ali manj
pomemben vpliv na delazmožnost. Morda je ta »bolezenska«sestavina delazmožnosti za
ocenjevalca te sposobnosti še najmanj problematična.
Problem se zelo zaplete, ko naletimo na množico
»nebolezenskih« dejavnikov, ki v vsakem primeru zelo vplivajo na bolnikovo delovno naravnanost oziroma na njegovo motivacijo
za delo.
Občutljive odnose med človekom, njegovo boleznijo in
njegovo delovno sposobnostjo ter obete za uspešno delovno
rehabilitacijo in za druge oblike resocializacije ilustrirajo tri vrste specifičnih ovir za rehabilitacijo.
Predbolezenske ovire so tisti dejavniki pri bolniku samem in v njegovem okolju, ki delujejo že
davno pred prvimi opaznimi znaki bolezni in ki že takrat
vplivajo na socialno in delovno prilagojenost.
Sem štejemo splošne družbene razmere, v katerih živi bodoči
bolnik, njegovo socialno in delovno prilagodljivost,
inteligentnost, šolsko in poklicno izobrazbo ter morebitno telesno
prizadetost.
Posebno pomemben dejavnik pa
je njegova predbolezenska
osebnostna struktura.
Primarne ovire za rehabilitacijo
so tisti dejavniki, ki so v
neposredni zvezi z boleznijo
samo.
Sekundarne ovire, ki preprečujejo uspešno rehabilitacijo, so posredne
posledice duševne ali telesne bolezni. Sem spadajo hospitalizem in
maladaptivne reakcije na bolezen ter bolnikova nemoč pri obvladovanju
psiholoških, socialnih in drugih problemov, s katerimi se sooča med
okrevanjem že v bolnišnici, pozneje pa še bolj v svojem okolju.
Področje dela je eno od tistih, v
katerem škodljiva raba
alkohola ali celo odvisnost od
alkohola ter uživanje
prepovedanih drog ali celo
odvisnost od drog napravi
največ materialne škode.
Takšni delavci so vir slabe
kvalitete izdelkov, nizke
storilnosti, nesreč z materialno
škodo, poškodb pri delu,
nesporazumov in prepirov ter še
vrsto drugih motenj.
Prevalenco odvisnosti od
alkohola težko natančno merimo,
ker nimamo standardiziranih
diagnostičnih kriterijev.
(ocena:11 % odvisnih – 21% moških in 8 % žensk)
Kolikšen je delež uživalcev
drog oziroma uživalcev trde
droge v našem prostoru, je še
bolj nedorečeno vprašanje.(ocena: okrog 10 000)
Večina teh je mladih oziroma skoraj vsi so v obdobju, za
katerega pravimo, da so pridobitno zmožni oziroma na višku svojih moči – torej gre za potencialno
delovno populacijo.Koliko od njih pa jih res dela?
(ocena: tretjina redno zaposlenih, tretjina občasno, tretjina nezaposlenih)
Koliko od njih je v rednem delovnem razmerju?
Ali so to le tisti, ki opravljajo dela, kjer jih občasna ali redna uporaba
drog ne moti oziroma ovira, ali pa so to tudi dela, ki so po splošnem in
strokovnem prepričanju nezdružljiva z vplivom prepovedanih drog.
Delodajalci običajno ne vedo, kaj storiti z opitim delavcem ali
delavcem pod vplivom drog in še manj, kaj z odvisnikom od
alkohola ali drog.Pogosto si zatiskajo oči pred to
problematiko ter zaposlujejo tudi take delavce, ki imajo zaradi
uživanja alkohola ali psihoaktivnihsnovi že resne posledice.
Ko pa so postavljeni pred dejstvo, delavca odpustijo ali pa iščejo
pomoč v medicini dela.Na zdravljenje običajno ne
pomislijo, ker ga preslabo poznajo oziroma ker menijo, da ni dovolj
uspešno ali pa, da ga njihov delavec ne potrebuje.
Delavca pošljejo na preventivni zdravstveni pregled in nato
pričakujejo odrešitev »od medicine dela«.
Če se na pregledu ugotovi, da je potrebno zdravljenje, dobita delavec in
njegov izbrani zdravnik ustrezno sporočilo oziroma napotilo.
Če zaradi bolezni za delo ni
zmožen, bi se res moral zdraviti,
kajti sicer izgubi pravico do
bonitet zdravstvenega
zavarovanja (bolniški stalež).
Ker ne dobi pozitivnega zdravniškega spričevala in torej ne more delati, bi
moral izgubiti delo. Če pa poleg diagnoze simptoma
odvisnosti od alkohola in/ali drog ne ugotovimo nobene od takih posledic,
zaradi katerih ne bi bil zmožen za delo, dobi izvid, da je za delo (pri katerem ni
ogrožena njegova ali varnost sodelavcev) zmožen.
Če v delovni organizaciji želijo delavcu – odvisniku od alkohola in/ali drog
dobro, mu morajo ob hujši kršitvi izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega
razmerja.V sklepu napišejo naj se zaradi
zasvojenosti z alkoholom in/ali drogami posvetuje z zdravnikom oziroma naj se
gre zdravit. Če bo upošteval njihova navodila, mu
bodo brezpogojno kazen lahko spremenili v pogojno.
Tak delavec bo motiviran za zdravljenje, kajti le-to mu prinaša
rešitev.Dekompenzacija na delovnem
področju je najbolj običajen in zelo uporaben trenutek za začetek
zdravljenja.Vedeti moramo, da dokler ga
zaposlenost še skrbi, še obstaja možnost za rehabilitacijo.
Vinjena oseba ali oseba pod vplivom prepovedanih drog s svojim
nenadzorovanim ravnanjem povzroča motnje v delovnem procesu podjetja,
ker negativno vpliva na počutje zaposlenih, kakovost njihovega dela,
njihovo storilnost ter varnost in nenazadnje tudi na zdravje.
Iz tega izhaja, da ima problematika
širše razsežnosti, zato jo je nujno
potrebno celovito obravnavati in
poskrbeti za sistemsko rešitev.
Z vidika varnosti in obvladovanja tveganj prisotnosti alkohola in/ali
prepovedanih drog v podjetju predstavlja določeno prikrito
grožnjo, saj njihovo uživanje in s tem povezan pojav vinjenosti oz.
zadrogiranosti, pomeni novo tveganje v poslovnem procesu
podjetja.
Poleg tega je v podjetjih, kjer se pojavlja problematika vinjenosti oz. zadrogiranosti zaposlenih, zaznati
vzporedno problematiko: povečano odsotnost z dela, večje izrabe
bolniškega staleža, zamujanje na delo, slabšanje odnosov med zaposlenimi, slabšanje ugleda
podjetja,
nastanek raznih škodnih
primerov, večji odstotek nezgod
pri delu, pojavljajo pa se seveda
tudi problemi pri vodenju in
organiziranju delovnih procesov.
Zmanjševanje tveganj se začne že
pri sami vzgoji zaposlenih in
vzpostavljanju pravil obnašanja
na varovanem objektu, ki so
ponavadi zapisana v hišnem redu.
Vnos in uživanje alkohola in/ali prepovedanih drog morata biti strogo
prepovedana, vsaka zloraba pa najstrožje sankcionirana.
Vsaka izjema oz. odstopanja od hišnega reda lahko pomenijo zlorabo
zaupanja podjetja, kar dolgoročno prinaša negativne posledice.
Vsak zaposleni mora imeti nedvoumno informacijo o tem ali je uživanje alkoholnih pijač in/ali prepovedanih drog v njegovem
podjetju dovoljeno ali ne.Če seveda dobro preberemo vso zakonodajo, je odgovor jasen in
dileme več ne bi smelo biti.
Pitje ali uživanje prepovedanih drog v delovnem procesu je
absolutno prepovedano in tu ne more biti nikakršnih izjem kot npr. pitje v sobi vodstvenih delavcev se dovoljuje, pitje v obratu družbene
prehrane se dovoljuje itd.
Natančno mora biti tudi dogovorjeno, kakšen je postopek ugotavljanja
alkoholiziranosti na delovnem mestu.V nekaterih delovnih sredinah so že
sprejeli posebne pravilnike o odreditvi in izvajanju preizkusa alkoholiziranosti
v izdihanem zraku oziroma vpliva mamil ali psihoaktivnih sredstev.
Seveda je najprej potrebna ustrezna pravna ureditev, ustrezen pravilnik o delovnih razmerjih, ki določa, kaj
so hujše kršitve in da med njih uvršča tudi delo v vinjenem stanju
ali pod vplivom psihoaktivnihsnovi,
njihovo prinašanje ali pomoč pri
tem oziroma uživanje alkohola
oz. psihoaktivnih snovi med
delovnim časom in da se za tako
hujšo kršitev lahko izreče ukrep
prenehanja delovnega razmerja.
Posebno v zadnjih letih se vse več
uporabljajo tudi postopki za
testiranje na psihoaktivne
substance oz. mamila.
Ta postopek se najpogosteje
uporablja že pri sprejemu na delo.
Pri sprejemu na delo kandidat za
delo opravi razgovor v kadrovski
službi, kjer že izve za sklep podjetja
o testiranju na psihoaktivne
substance oz. mamila zaradi same
narave dela.
Če kandidat te pogoje sprejme, opravi na naslednji stopnji pregled
v ambulanti medicine dela.Pred samim pregledom izpolni
vprašalnik, ki vsebuje tudi vprašanja o uživanju psihoaktivnih
zdravil in mamil.
Nato v poteku samega pregleda pri zdravniku prebere in podpiše
izjavo, da je seznanjen z odvzemom telesnih tekočin v
namen omenjenega testiranja in da se z njim strinja.
Z rezultati samega testiranja podjetje ni seznanjeno, vendar v primeru
pozitivnega izvida delavcu ne izdamo pozitivnega zdravniškega spričevala.
V primeru pa, da se pacient s postopkom ne strinja in ne podpiše
izjave, je to praktično enako pozitivnemu izvidu in ne dobi
pozitivnega zdravniškega spričevala.
Kakšno je stanje v Sloveniji ?
V večini anketiranih podjetij je v internih pravilnikih o delovnih razmerjih opredeljeno uživanje
alkohola kot težja kršitev delovnih obveznosti. Pitje ni dovoljeno v
večini podjetij, v dokajšnjem odstotku pa le v upravi.
V več kot polovici anketiranih
imajo izdelane pravilnike o načinu
preizkušanja alkoholiziranosti, le v
nekaj manjšem deležu imajo
ustrezno opremo in so tak preizkus
že opravili.
Največkrat ga je opravljal varnostni
inženir ob prisotnosti delavčevega
nadrejenega delavca.
Vsi podatki o testiranju so v večini
podjetij zaupni.
Nadrejeni se zavedajo svoje odgovornosti v zvezi z alkoholom v
večini podjetij in le v majhnem deležu menijo, da so preslabo usposobljeni za prepoznavanje
znakov opitosti in/ali odvisnosti. Največkrat ne ukrepajo ustrezno,
ker ščitijo podrejene ali pa zato, ker ne vedo kako.
Več kot polovica jih meni, da bi se s temi vprašanji moral ukvarjati
tudi inšpektor za delo v času obiska delodajalca.
V velikem deležu so pripravljeni pomagati pri napotitvi na
zdravljenje, precej manj pa bi jih bilo za ustanovitev kluba
zdravljenih alkoholikov v njihovem delovnem okolju.
Glede drog je odgovorov bistveno manj, ker je to področje, ki ga
večina anketiranih še slabo ali sploh ne pozna.
Tudi pravno je to področje bistveno slabše urejeno.
V večini primerov kritično menijo, da tega področja strokovno ne obvladujejo in si želijo pomoči
strokovnjakov.
Zaradi slabega poznavanja (ali pa morda negativnih izkušenj) imajo
zelo velik odpor do zaposlitve delavcev, ki so se zdravili zaradi
odvisnosti (celo bolj, če je bil odvisen od alkohola, kot pa od
drog, če je v postopku zdravljenja in tudi, če je na metadonskem
programu) -
odpor do takih delavcev je skoraj enak kot do tistih, ki občasno
jemljejo ilegalne droge oz. pogosto uživajo alkohol.
Tudi kadilec naj bi imel manj možnosti za zaposlitev kot
nekadilec.
V manjših podjetjih je odnos do pitja slabše urejen kot v večjih, še posebno se veliko pije v upravi ob
raznih obiskih in praznovanjih.Preizkusov na alkoholiziranost
skoraj ne izvajajo in tudi nimajo za to ustreznih pravilnikov in naprav.
V podjetjih z nižjo izobrazbeno strukturo imajo v precej večjem deležu ustrezne pravilnike, ki prepovedujejo pitje v delovnem okolju, za razliko od podjetij z višjo izobrazbeno strukturo,
kjer je v precej večjem deležu pitje dovoljeno, pa tudi ustreznih pravilnikov
o načinu testiranj v teh podjetjih v veliko večjem deležu nimajo.
Tako lahko zaključimo, da v manjših podjetjih nimajo alkoholne politike (ali za to nimajo ustreznih služb, ali za to nimajo realnih potreb ali pa so odnosi tako »familiarni«, da tega ne morejo izvajati) in da so v podjetjih z nižjo
izobrazbeno strukturo vsa vprašanja v zvezi z alkoholom v delovnem okolju
precej bolj (strožje) urejena, kot v podjetjih,
kjer je izobrazbena struktura višja (ali zaradi narave dela delavcev z
nižjo izobrazbo, ki je običajno bolj nevarno, tudi večkrat terensko ali
pa zato, ker višje izobraženi menijo, da teh vprašanj v njihovem delovnem okolju ni, oziroma jih ni
potrebno reševati).
V celoti gledano je področje v zvezi z alkoholom v podjetju še dokaj dobro urejeno in anketiranci menijo, da ga
ustrezno poznajo in obvladujejo.Povsem drugačen pa je položaj v zvezi
z nedovoljenimi drogami oz. psihoaktivnimi zdravili.
Tega področja večina ne pozna in je tudi pri večini delodajalcev zakonsko
nedorečeno.
Večina jih meni, da jim tu znanja zelo primanjkuje in bi se bila
pripravljena izobraževati.Iz te nepoučenosti izhaja tudi strah pred zaposlovanjem oseb, ki so v
procesu zdravljenja oz. so že zazdravljene (preseneča pa odpor do oseb, zdravljenih zaradi odvisnosti
od alkohola).
Če je pitje alkoholnih pijač, zloraba in celo odvisnost od njih, zaradi dolgoletne
tradicije in relativne popustljivosti do teh oseb v naši družbi dokaj
sprejemljivo in večinoma pomilovanja vredno, pa odvisnost od drog
ocenjujemo bistveno strožje oziroma z osebami, za katere menimo, da so odvisne, ne želimo imeti ničesar.
Že odvisni od alkohola si bo vse do trenutka, ko je propadel oziroma, ko se
je vdal želji, da bi prenehal s pitjem, prizadeval obdržati delo, za osebo
odvisno od drog pa nekako velja, da delo in služba nista v skladu s
stereotipom zasvojenega uživalca. Nekdo, ki je zelo zasvojen in ki je
globoko v vlogi uživalca, tudi težko obdrži službo.
Delo je pri njem na drugem mestu, preveč ima opraviti z nakupom droge.
Tudi dostopnost do alkohola je bistveno lažja, legalizirana, alkohol je
praviloma tudi cenejši. Vendar tudi uživalci, ki delajo, niso
redki.
Kako je njim uspelo zadržati zaposlitev?Nekaterim delo uspeva, ker so
samostojni, ker na delovnem mestu ni večje kontrole oziroma je delo
nezahtevno.Lahko tudi, da si delodajalci nekatere
napake razlagajo drugače, ali pa so do njih tolerantni ali pa imajo zaradi tega določene koristi (delavca, ki se boji
odpusta, še bolj izkoriščajo).
Druga možnost je uspešno
prikrivanje: na delovnem mestu ni
pod zaznavnim vplivom drog,
»snifanje« namesto injiciranja,
prenašanje krize na delovnem
mestu, prikrivanje zunanjih znakov.
Ob tem mora biti uživalec vedno na preži in živeti dvojno življenje (izrazit razcep med javno in zasebno identiteto
in nadzor nad razmerjem in stičnimi točkami med obema).
Posledica te taktike je tudi omejevanje in kontroliranje uživanja ter tudi velika
motiviranost in zainteresiranost za ohranitev delovnega mesta.
Zaposlitev za zaposlene uživalce je predvsem osnova za preživetje,
občasnim uživalcem in zasvojenim pa pomeni tudi možnost nakupa droge.
Globoko zasvojenemu seveda plača ni dovolj, vendar jo vzdržujejo tudi zato,
ker jim zagotavlja neko osnovno socialno varnost (pa tudi zdravstveno
varstvo).
Drugim uživalcem delo ni vrednota, ne skrbi jih socialna varnost in pokojnina, redno delo se jim zdi preveč omejujoče, ali pa so službe, ki bi jih lahko dobili,
nezanimive in premalo plačane. Nekateri opravljajo tudi priložnostna dela, ki so lahko dobro plačana in se
podajo njihovemu življenjskemu slogu. Nekateri imajo za svojo zaposlitev celo
kriminalne dejavnosti.
Ocenjevanje delazmožnosti oseb odvisnih od alkohola je že dolgo časa
naše vsakdanje delo (tako zaradi tradicije kot tudi zaradi razsežnosti problematike).
Ocenjevanje delazmožnosti oseb, ki jemljejo ali so celo odvisne od
prepovedanih drog, pa je bistveno novejše in dokaj redko vprašanje.
Pri osebah odvisnih od alkohola, ki opravljajo dela, kjer s svojo
dejavnostjo ne ogrožajo življenja in zdravja sebe in sodelavcev, delazmožnosti ne omejujemo.Če pa gre za nevarnejša, bolj
izpostavljena in odgovorna dela, pa se običajno odločimo za omejitve.
Te omejitve običajno izhajajo iz posledic okvar oziroma zmanjšane funkcije (zmogljivosti) prizadetih organov ali organskim sistemov.Ob tem pa seveda vztrajamo, da
je opitost na delu (po črki zakona) stvar reda in discipline in ne stvar
medicine.
Ko je človek zaradi odvisnosti toliko propadel, da pri njem ne ugotavljamo
več delazmožnosti, predlagamo invalidsko upokojitev (to se običajno
zgodi v drugi polovici ali najpogosteje šele v zadnji četrtini delovnega
obdobja, za razliko od odvisnih od prepovedanih drog, kjer se to zgodi že
bistveno prej).
Opitost ali celo odvisnost od alkohola tradicionalno socialno sprejemamo in
celo varujemo (kar nedvomno izhaja iz mnenj delodajalcev, ki jih zahtevamo
ob napotitvi k alkohologu), pri odvisnih od drog pa je situacija
povsem drugačna – teh oseb se večina delodajalcev boji in ne želi imeti z
njimi ničesar.
Poleg ocenjevanja zmogljivosti posameznih organov ali organskih
sistemov in človeka v celoti, je potrebno upoštevati še premorbidnoosebnostno strukturo odvisne osebe, sodelovanje oziroma kritičen odnos
do zdravljenja,
uvid v bolezen (vzroke in posledice) in trenutne psihofizične sposobnosti, nagnjenost k uživanju še drugih
prepovedanih drog in/ali alkohola ter zdravil (predpisanih ali nepredpisanih), motivacijo za delo, izobrazbo, starost,
poklic in delovno mesto oziroma okolje (obremenitve, škodljivosti in tveganja),
pa tudi odnos delodajalca, njegovo
sodelovanje in morda celo pomoč
pri rehabilitaciji odvisne osebe itd.
Tako začasno (bolniški stalež) kot
trajno (invalidnost)
delanezmožnost vedno
ocenjujemo strogo individualno.
Tak način nam edini omogoča, da se izognemo na eni strani nepotrebnemu
kratenju pravic odvisne osebe in nižanju njegovega samospoštovanja, na drugi strani pa možnosti, da ne bo odvisna oseba s svojim delom ali celo
že s svojo prisotnostjo v delovnem okolju ogrožala sebe in druge.
Katera so tista delovna mesta, za
katera menimo, da za uživalce
prepovedanih drog ali celo za
zasvojene niso primerna?
To so vsa dela s povečanim tveganjem v vseh oblikah prometa
(tudi internega), dela v vojski, policiji, varovanju premoženja, na višini, dela z nevarnimi snovmi,
stroji, orodji ali napravami, dela, ki so povezana z veliko odgovornostjo,
nočno delo,
pa tudi dela, kjer obstajajo večje obremenitve delovnega okolja
(izrazito neustrezni mikroklimatskipogoji, visok hrup, izpostavljenost škodljivim emisijam) in dela, ki bi
jih opravljali povsem sami -izolirani od družbe.
Prav gotovo pa so tudi za te osebe
primerna različna manj zahtevna
dela, dela v skupini, po možnosti
pod nadzorom in v dnevni izmeni,
različna pisarniška – tudi
zahtevnejša dela, delo v naravi itd.
Pri ocenjevanju delazmožnosti moramo vedno tehtati med zmogljivostjo
posameznih organov in organskih sistemov oziroma človeka v celoti na eni strani in
zahtevami delovnega okolja.
Pri tem torej ni najpomembnejša diagnoza oziroma terapija (npr. oseba na
vzdrževalnem metadonskem programu).
Ocenjujemo človeka kot celoto
oziroma njegovo funkcioniranje
(testiranje v času pregleda in
aktualno funkcioniranje – mnenje
delodajalca, upravnega organa…).
Prav zaradi tega še enkrat poudarjam, da je vsaka ocena
individualna in da ne moremo biti izdelana enotna merila, kot bi to npr. želeli pravniki: do katerega
»centimetra« je nekdo nezmožen in od katerega je zmožen za neko
delo.
Pri ocenjevanju delazmožnosti je še kako pomembno tudi sodelovanje
terapevta, izbranega zdravnika, delodajalca in predvsem pacienta
samega. Prav gotovo se moramo zavedati, da ocenjevanje delazmožnosti ne
pomeni izključevanja (torej iskanja nečesa, da bomo pacienta lahko zaključili kot delanezmožnega),
pač pa ravno obratno – iskanje najmanjših možnih zmogljivosti in potrebnih pozitivnih lastnosti
in zmogljivosti, da prosilca še lahko ocenimo pozitivno in da mu omogočimo delo in mu s tem tudi
bistveno povečamo možnosti resocializacije.
Ocenjevanje delazmožnosti pa je tudi izredno uporaben trenutek,
da delavca usmerimo v zdravljenje in celostno
rehabilitacijo. Prosilec za delo je mnogokrat še
dovolj motiviran oziroma ni toliko propadel, da rehabilitacija ne bi bila
več možna.
Zato je ta trenutek prav gotovo
potrebno izrabiti in poskusiti z
nečim, kar se je mogoče tako
prosilcu za delo, kot tudi njegovim
sotovarišem, zdelo neuresničljivo.
In morda bo prav redna zaposlitev tista, ki bo odvisniku pomagala, da
se reši iz okov omame.
Ozdravljeni in resocializirani odvisniki so lahko izredno dobri delavci, celo iz
lastnih izkušenj vem, da poskušajo »nadoknaditi« leta, ki so jih z
zasvojenostjo izgubili,
da so lahko vzor poštenosti, prizadevnosti in tovarištva, zato se tudi trud okrog njihove zaposlitve
(oziroma ocene delazmožnosti) izplača in je mnogokrat bogato
poplačan (seveda pa tudi izigran in »vržen proč«).
Toda ali ni naše poslanstvo
služiti človeku in to tudi tistemu
nebogljenemu odvisniku, ki je
prepričan, da je cel svet pozabil
nanj?!