NEKOČ JE BIL

DOM…

Sam Bog ve, koliko tisoč kilometrov je za mano poti, ko sem iskal te naše slovenske bisere…Ni mi žal! Če bi jih našel samo nekaj, ki so mi polepšali

dan, se je splačalo. Naj ga polepšajo tudi vam!

DOMAČA HIŠA

Je lepšega kaj, kot je hiša domačaob hrib položena in z drevjem obdana?

Le ena je sama vsakomur dana –tako, kakor mama!

Je gnezdo, je dom,je zaklad in je grad,je še raj, ne le raj,

so nebesa,ne vsakomur dana –tako, kakor mama!

SPOMIN IN PEPEL

NIČ za nami ne ostane,ko gremo v kraj presveti,

le SPOMIN in pa PEPEL, ničkaj za v roko prijeti.

Se pehamo za denar,zlato zbiramo vsi kramo

in veljamo toliko,kolikor na kupu imamo.

Vsi prezremo eno stvar,da pomemben ni denar,da bogastvo NI IMETI,

ampak, ko smo tu - ŽIVETI!!!

ČAS, KI PODIRA

Mah je na strehi,na dvorišču koprive

in njive prerašča osat.

Štala je praznain pod se podira,kozolec sameva,

kot na straži vojak…

Vrata so snetain okna razbita,

še peč je soliter načel…

Zakaj, čas podiraš,kar z muko je človek

v stoletjih ustvaril,obupal in šel?

Poti so me vodile od Rezije do Prekmurja, pa od Djekš do Bele Krajine. Povsod, kjer živi naš, SLOVENSKI ROD. Kar

nekaj od teh hiš ni več…Grdo delamo z našo dediščino, zelo grdo. Razen nekaj pohvalnih izjem…! Najdemo denar za

štadione in steklene palače, ni ga pa za propadajoče bisere…Da, žagamo si svoje korenine. In ko bomo vse požagali, bomo TNALO, ki ga bodo drugi valjali naokoli…ŠKODA,

veste, SLOVENCI!!!

FOTO IN TEKSTI - JANEZ MEDVEŠEK, CITRE TOMAŽ PLAHUTNIK

janez.medvesek@gmail.com